Ob prehodu na družbo, ki bo poslovala popolnoma elektronsko, je pomemben pogoj tudi popolno elektronsko poslovanje z državo. Ali smo pri tem res najboljši ali pa temu ni tako in bomo morali kakšne izmed zadev bolje zastaviti? In če velja slednje, kaj je to in kaj lahko država še naredi, ter kako to doseči? In kaj mi kot uporabniki še potrebujemo, da bo e-poslovanje postalo res del našega vsakdana in kulture?V tem prvem prispevku si bomo podrobneje pogledali infrastrukture vidike ob prehodu na popolno e-poslovanje države. Kakšno je stanje in kaj bi bilo potrebno še narediti za to, da bi e-poslovanje lahko postalo del vsakdana. V naslednjih dneh pa si bomo v drugem prispevku ogledali še človeške vidike.
Pomen razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT)
Če se v Sloveniji po nekaterih kriterijih uvrščamo dokaj visoko na področju možnosti za delo z e-upravo, je dodaten faktor to, koliko dejansko to ljudje tudi uporabljajo, koliko so s tem zadovoljni, ter koliko to postane del splošne kulture.
Popolnega elektronskega poslovanje v Sloveniji in EU seveda še ni. Smernice Agende 2020 govorijo, naj se 50 % vsega poslovanja z državo do leta 2015 preseli na internet. Četudi kdo v Sloveniji govori o tem, da je omogočeno popolno e-poslovanje z državo, to drži samo delno, saj kot bomo videli, nekateri kazalci kažejo slabše stanje.
Še vedno je velik korak do tega, da se uvede celoten eko-sistem e-poslovanja, ki se ga bodo vsi posluževali. Zato je s stališča nas uporabnikov upravičeno pričakovanje, kako priti do tega, da bi e-poslovanje z državo postalo del našega vsakdana.
Dostop do interneta
V opazovanem obdobju je največ uporabnikov (60%) internet uporabljalo za pošiljanje in prejemanje e-pošte. Med najpogostejše aktivnosti se uvrščajo še informacije o blagu in storitvah (53%), spletne novice, časopisi ali revije (51%), informacije, povezane z zdravjem in spletni forumi (46%). Spletne strani državne uprave je v zadnjih 12 mesecih v zasebne namene uporabljalo 44% oseb.
Pomanjkljivo znanje in pomanjkanje potrebe po dostopu
Polovica gospodinjstev pa nima dostopa do interneta zato, ker so stroški dostopa za njihovo gospodinjstvo previsoki (50 %) ali zaradi previsokih stroškov nabave opreme za dostop (49 %).
Kot je razvidno iz podatkov je problem na eni strani dostopnost interneta. Še večji problem je znanje ali nepotreba po sodobnih tehnologijah. Pomemben podatek so tudi stroški za dostop ali za opremo. Kako to preseči si bomo pogledali v drugem prispevku.
Širokopasovni dostop
Kljub zadnjim spremembam na bolje Slovenija še vedno zaostaja za povprečjem EU, kar se tiče hitrosti dostopa. Pri treh četrtinah širokopasovnih priključkov v EU hitrost prenosa podatkov znaša vsaj 2 Mbit/s in manj kot 10 Mbit/s. To je tudi hitrost, ki denimo omogoča prenos TV programa prek spleta. V Sloveniji je tako hitrih povezav samo 46 %. Večji od povprečja EU je tudi delež širokopasovnih priključkov, kjer se podatke prenaša z manjšo hitrostjo, to je s hitrostjo pod 2 Mbit/s.
Skratka. Po eni strani smo zelo dobri v hitrih povezavah, po drugi strani imamo ena najnižjih hitrosti prenosa podatkov. Rešitev problema je v tem, da se omogoči širokopasovni dostop po vsej državi, ki bo dovolj hiter. Torej, da širokopasovni dostop postane univezalna storitev.
Rešitev? Skupen nastop vseh akterjev v državi. Tudi v tem primeru je EU spoznala, da bo potrebna večja vloga države, ki naj spodbuja, usmerja ter zagotavlja rešitve in vire za skupno gradnjo ustreznih omrežij.
Vir: Digital Agenda For Europe
Foto: Informacijska družba
