Družinski zakonik mi je s ti. kompromisno rešitvijo, ki predvideva posvojitve otrok s strani istospolnih parov (kjer je eden v paru biološki starš), zlezel že dobesedno pod kožo, saj sem na tem mestu o njem razglabljal že nekajkrat. Tisti, ki me poznajo, bodo morda rekli, da je to posledica temperamenta, vendar so razlogi za številne odzive in nasprotovanje zakoniku precej širši, npr., ker si ob vsem tem angažiranju predstavljam, da »sedim« na Zemlji, ki se vrti okoli svoje osi in kroži okoli Sonca.
Debilne ovčke, klerikalci in čarovnice
Najbrž ni daleč od resnice, če rečem, da se na splošno označuje nasprotnike zakonika za tiste, ki ne razmišljamo s svojo glavo, saj bi naj bili produkt manipulacij na podlagi verskih in moralnih vrednot. Takšne navedbe ti. svetovljanskih podpornikov zakonika, med katerimi je tudi mnogo vernikov, tako samo še spodbujajo moje razmišljanje. Pretirano »razbijanje glave« sicer ni potrebno, ko pa civilizacijske danosti govorijo same od sebe. Mnenje zagovornikov zakonika je tudi, da so odločitve nasprotnikov nesvobodne, saj nismo zavezani zgolj samemu sebi. G. K. Chesterton je v knjigi Pravovernost (ang. Orthodoxy) povezal problem »norca« s pretirano vero v samega sebe, v kateri tiči nevarnost, saj pravi: »Dosti bližje resnici bi bilo, če bi rekli, da bo kdo zanesljivo doživel neuspeh, ker verjame vase«. Misli in mnenja, ki jih izrečemo, imajo vendar svoj objekt, na katerega se nanašajo, hkrati pa temeljijo na določenih predstavah in doživljajih, zato je za nas navadne razpravljavce normalno, da so naša mnenja rezultat določenih psiholoških podlag, ki so povezane z vrednostnim sistemom.
Da bi ponazoril svoj motiv pisanja omenjam manj odmevno, a toliko bolj populistično kolumno z naslovom »Žolčnik« (Štajerski tednik, 24.1.2012, avtor Matic Hriberšek). Žolč v kolumni bi se naj razlival izključno na klerikalce, kar seveda ni res. »Toliko je neke medijske gonje proti temu zakoniku, toliko je klevet, izmišljenih »raziskav«, laži in obrekovanja, da v čisto vseh pogledih spominja na preganjanje čarovnic, ko so te bile krive za slabo vreme, slabo letino, bolezni in vse, kar se je hudega pripetilo. Želodec se mi je obrnil, ko sem videl, kaj zganja tisti konglomerat klerikalne stranke z Ljudmilo Novak na čelu, »civilna« iniciativa in pa seveda za povrh vsega sveta in nezmotljiva cerkev«. Debilnost, gnusoba, plehkost, in idiotizem predstavljajo profil vernika oz. tistega, ki ne podpira zakonika. Res, da gre za obroben primer, ki pa nikakor ni osamljen in nepomemben, saj se v stilu Svetlane Makarovič kolumna zaključi, da »sovraštvo zasluži samo sovraštvo«. To prejudicira, da se preko konsolidiranih ideoloških agensov v javnosti ustvarja spolitiziran sovražni govor. Za takšen gnev sploh ni komentarja, saj je za takšne ljudi potrebno moliti: »Marsikdo pade, a ne namerno. Kdo še ni grešil s svojim jezikom?« (Sir 19,16).
Svet omejitev in čudežna dežela
Seveda bodo zagovorniki zakonika v takih razmerah v en glas (za)vpili, da predstavlja referendum potencialno omejitev oz. grožnjo za življenje otrok, ki se znajdejo v takšnih (istospolnih) okoliščinah. Sicer je res, da so take skupnosti na določen način omejene. Vendar, zakaj? Če problem apliciramo nekoliko širše vidimo, da lahko družba oz. bolje rečeno država določene omejitve odpravi (npr. s pravnim aktom), medtem ko nekaterih ne more (npr. istospolno usmerjenega človeka omejuje lastna usmerjenost, da ne more izvajati reprodukcije). Vprašanje je torej, kako se ljudje soočamo z omejitvami, še posebej, kadar imamo zaradi svobodne volje v rokah »škarje in platno«? Namesto, da bi ljudje čim bolj občudovali in cenili danosti, ki nam jih ponuja življenje v svojem bistvu, vse raje počnemo stvari, ki so ti. »prepovedane«. Omejitve so odveč, saj nasprotujejo našemu telesnemu ugodju, materialnim koristim in političnim interesom. Hkrati ugotavljamo, da svet moralno vse bolj tone. Prišli smo celo tako daleč, da si abnormalnem, če občuduješ družino, s tem mislim – kako že pravijo – tradicionalno družino. Beseda tradicionalna je odveč, saj ima družina v fundamentu svoje pogoje in omejitve, pa naj si živimo kakor se nam zaželi Zemljanom.
Danes se prodaja »reklama«, da so največji sovražniki napredka razne omejitve in strašna preteklost. Zase ne vem, če sem napreden, vendar hkrati močno dvomim, da so napredni tudi tisti, ki so se za to samooklicali. Glas »ZA« zakonik se namreč povezuje z naprednostjo. Ampak, kdor pozorno spremlja medijsko razpravo in sodeluje v raznih privatnih debatah, lahko zaključi, da se napredek meri v časovni dimenziji. Kot da je zgolj čas merilo napredka oz. kot da bi ljudje 21. stoletja morali biti v prepričanjih in predstavah popolnoma drugačni od ljudi iz preteklosti. Ne pravim, da se svet ne spreminja, pravim le, da ni merilo napredka čas oz. napredek sam. Med drugim izvira precej znanja, ki ga uporabljamo danes, ravno iz daljne preteklosti.
Galileo Galilej, ljubezen in tveganje
In potem pravnica Rajgljeva, znana in glasna zagovornica zakonika ter solastnica Open Cafeja, v Delu (16.1.2012, str. 2) očita nasprotnikom zakonika nerazumevanje sveta ter špekulira o možnosti, da lahko kdo jutri zahteva, da se v zakon zapiše, da Zemlja ni okrogla. S tem se obuja mit o »znanosti in krščanski veri« kot dveh zgodovinskih protislovjih. Zgolj medijsko razvpiti primer Galijeja, ki bi naj domnevno izrekel stavek »in vendar se vrti« (it. eppur si muove), se ponovno uporablja za proticerkveno propagando (čeprav je geocentrično podobo sveta vpeljal poganski grški matematik in astronom Ptolemaj). Najbrž se ne motim, če rečem, da je javni znanstveni diskurz na področju istospolnih posvojitev podhranjen. Pričakoval bi več neposrednih soočenj v stilu »za in proti« oz. manj spolitiziranih prilagajanj strokovnih argumentov. Še največ je zaslediti javnih izjav raznih zbornic in združenj, ki podpirajo družinski zakonik. Nekateri strokovnjaki pravijo, da ni psiholoških ovir za ta eksperiment in da je za normalen otrokov razvoj potrebna toplina in ljubezen najmanj ene odrasle osebe.
Menim, da je vprašljivo in tvegano, da se za uresničitev političnih pravic izrablja znanost, ki še nima zadovoljivih metodoloških osnov na tem področju. Kdaj, če sploh, je možno znanstveno ovreči predpostavko, da obstaja splošna razlika med otroci raznospolnih staršev in med otroci istospolnih »staršev«? V širšem kontekstu Chestertona si namreč razlagam nujnost med dvema objektoma tako, da, če je rojstvo otroka posledica spolne dihotomije (moški/ženska), potem je hkrati za razvoj otroka ključna ravno ta dihotomija.
Morda bom z glasom proti označen za novodobnega heretika, ki povzroča družbeno blokado. V 21. stoletju sicer še nisem slišal katolika, ki bi nasprotoval izjavi »in vendar se vrti«. Ravno nasprotno, v imenu »naprednih« zakonik s kompromisnim predlogom ruši civilizacijske standarde – tudi prav, samo naj še jasno in glasno prevzamejo odgovornost za vedno večjo družbo tveganja in nerazumevanje sveta.
Foto: Tvoj portal
