Ne seveda na referendumih, na katerih so slovenski volivci znova izkazali neskončno naivnost in otopelost pri razumevanju moralno-etičnih vprašanj, ampak na evropskih volitvah, na katerih je prišlo do očitnega zasuka v desno.
Referendumi
Ti so pokazali predvsem dvoje: ne le to, da so bili vsi trije posvetovalni referendumi (s štirimi referendumskimi vprašanji) povsem zunaj konteksta evropskih volitev, ampak predvsem to, da so bili drago plačana javno-mnenjska anketa (brez dodane vrednosti) in ob relativno nizki ali 40 odstotni referendumski udeležbi tudi nereprezentativni vzorec prihodnjih dogajanj, povezanih z njimi. Razen v primeru preferenčnega ali prednostnega glasu, ki je predvsem v domeni političnih strank in njihovega dogovora, kako bodo ta glas uveljavile v praksi, z opombo seveda, da je za uveljavitev prednostnega glasu potrebna dvotretjinska večina v Državnem zboru, sledi namreč pri vseh ostalih referendumskih vsebinah njihovo nadaljevanje po sprejetju zakonov oziroma drugi polčas, v katerem bodo volivci imeli priložnost narediti popravni izpit. Potrebno bo vložiti še veliko truda, da se bo trend prebujenske kulture smrti in izbrisa tradicionalnih vrednot obrnil v smer kulture življenja.
Evropske volitve v Sloveniji
Kar zadeva Slovenijo, so evropske volitve pokazale, da je Slovencem dovolj lažnih obljub in norčevanja iz njih, kot tudi to, da jim je dovolj oholosti, zavajanj in nesposobnosti sedanje oblasti. Čeprav gre za neuradne oziroma nedokončne volilne izide, je povsem jasno, da so nesporne zmagovalke volitev “pomladne” stranke (SDS in N.Si), velike poraženke teh volitev pa stranke sedanje koalicije (Gibanje Svoboda, SD in stranka Levica). Gre za zgodovinski poraz levice, saj takšne zaušnice že dolgo ni dobila. Za nadaljnji razvoj demokracije v Sloveniji je vzpodbudno tudi to, da je na volitvah povsem pogorela politična opcija na skrajni levi (neokomunistična in proruska stranka Levica) in na skrajni desni (demagoška stranka Resnica). Levim strankam ni pomagalo niti to, da so tik pred volitvami priznale Palestino, obljubile 100 milijonov za izgradnjo javnih stanovanj in sredi Ljubljane zrežirale shod lažnih neonacistov. Robert Golob in njegova instant stranka je uspela – samo dve leti po veliki zmagi na državnozborskih volitvah – izgubiti evropske volitve navkljub podpori globoke države, večinsko levih medijev, leve akademske sfere in levičarskih nevladnih organizacij. Edini, ki je na levem polu pridobil oziroma napredoval, je nosilec liste stranke Vesna, Vladimir Prebelič, izpričan socialist in po vsej verjetnosti nov vodilni obraz levice.
Na desnem polu je pomenljiva predvsem prepričljiva zmaga SDS-a. S svojimi štirimi evroposlanci predstavlja pomemben prispevek tako pri krepitvi desne opcije v Sloveniji, kot tudi k krepitvi zdravorazumskih politik oziroma desne agende v Evropskem parlamentu in v drugih evropskih ustanovah. Prijetno presenečenje na njihovi listi je izvolitev mlade in podjetne Zale Tomašič. Prav tako veseli tudi volilni uspeh N.Si, ki ji predvolilne napovedi niso najbolje kazale. Škoda le, da je vstop v Evropski parlament za las ušel SLS-u ali nosilcu njene liste Petru Gregorčiču, ki se je na predvolilnih soočenjih odlično odrezal.
Čeprav je slovenska desnica zmagala na evropskih volitvah, pa nekaj grenkobe vendarle ostaja. Da skrajno problematična Golobova stranka dobi skoraj 150 tisoč glasov volivcev, je namreč opozorilo, da bo slovenska desnica v prihodnje morala spremeniti strategijo in se veliko bolj posvečati desnim volivcem in tradicionalnim vrednotam, ki še vedno in nedvomno obstajajo v slovenski družbi.
Da bo sedanji volilni uspeh slovenskih desnih strank res postal njihova zgodovinska zmaga, bo potrebna še ena njihova volilna zmaga in to na državnozborskih volitvah. Šele takrat bo možno krmilo Slovenije obrniti v pravo smer.
Upajmo, da bodo Slovenci takrat premogli dovolj zdrave pameti. Na sedanjih referendumih je niso ravno izkazali.