V sredo, 31. oktobra, se je v 90. letu od nas poslovil prof. dr. Anton Jeglič, elektrotehnik, aplikativni fizik, inovator, v prostem času pa gornik, gorski vodnik, naravovarstvenik in kot zaveden domoljub tudi raziskovalec korenin slovenskega naroda. Bil je priljubljen in državotvoren politik, dobitnik diamantnega priznanja stranke SDS, ustanovitelj in častni predsednik gorniškega kluba Skala. Naš »dolgostebelni Jeglič«, kot ga je rad poimenoval njegov mentor prof. dr. France Avčin, je bil trden in pokončen, velik ne samo po postavi, ampak v poštenosti, vedno pripravljen nesebično pomagati, sodelovati, posredovati in gladiti spore. Takšne so moje izkušnje iz najinega več kot 20-letnega sodelovanja tako pri raziskavah in uporabi neporušnih preiskovalnih metod v industriji in na področju varnosti kot pri proučevanju izvora slovenskega naroda in drugih indoevropskih ljudstev v okviru delovanja skupine Raziskovalcev evropskega staroselstva – RES.
Pred več kot dvajsetimi leti sva prvič sodelovala v skupini akademika prof. dr. R. Blinca in prof. dr. A. Zidanška na IJS pri razvoju različnih jedrskih in radarskih metod na robotiziranih platformah za odkrivanje eksplozivov in nevarnih snovi, uporabnih za varovanje kritične infrastrukture. Raziskovalci več renomiranih raziskovalnih skupin IJS, Fakultete za elektrotehniko, Fakultete za strojništvo v Ljubljani, Kemijskega instituta v Ljubljani in Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru smo pripravili ambiciozen raziskovalni projekt s področja ciljnih raziskav za potrebe Slovenske vojske in za obrambno-varnostno področje. Dolgoročni projekt naj bi omogočil, da se slovenska znanost vključi v slovenske razvojne projekte s področja obrambe države. Nekak zametek slovenskega vojno-tehničnega instituta. Vendar s projektom nismo uspeli! Dobili smo prijateljski strel v hrbet (od nekaterih »naših zavednih« kolegov), saj je bil projekt ocenjen z 0 točkami, torej nepotreben, nekoristen za Slovensko vojsko!? Seveda smo bili razočarani.
A našega Jegliča je še bolj prizadel odnos slovenske znanosti, predvsem zgodovinske, jezikoslovne do raziskav izvora slovenskega naroda. Dogma o prvem in edinem prihodu naših prednikov v Vzhodne Alpe v 6. stoletju je bila zapovedana kot edina dokončna resnica in anatema sit, kdor bi si drznil oporekati in morda na novo raziskovati naš izvor. Odnos tudi nove državne oblasti in akademske sfere do proučevanja etnogeneze Slovencev ga je močno razočaral in vse skupaj je povezal z odnosom do slovenske države, do državljanov in slovenskega naroda večine poosamosvojitvenih vlad. Takole je zapisal v svojem prispevku Onomastika Julijskih Alp dr. Henrika Tume, navajam:
»Ostaja nam vprašanje, zakaj danes v Sloveniji, ko že dvajset let živimo v svoji državi, zgodovina še vedno ostaja na svojih starih pozicijah, čeprav s tem, kot se je izkazalo, naredila ogromno nepopravljive škode. Še danes jo plačujemo. Pa ne le z ožjim vidikom našega razmišljanja. Plačujemo jo tudi z lažmi, s katerimi nas hranijo, ko nam pred očmi kradejo, kar je naše, ko manipulirajo z nami in našimi vrednotami. Kako tudi ne – v državnih in gospodarskih institucijah se je ohranilo še veliko miselnosti in prakse iz komunističnega obdobja. Tudi ljudje so tu še vedno isti, tudi na oblasti, v sodstvu in drugod. In ker vemo, da so sodniki sodili po nalogu oblasti, partije in tako sodelovali tudi pri pobojih, kraji, lažeh in kratenju človekovih pravic na številnih področjih, se lahko le vprašamo, kako bi lahko bilo danes drugače z istimi in enakimi ljudmi na položajih. Slovenija po ustanovitvi svoje države ni šla v nov začetek, ker nekateri mislijo, da bodo z vedno novo lažjo kar naprej skrivali resnico.«
Drugič pa sva sodelovala kot vztrajnika na številnih protestih pred sodno palačo v Ljubljani pa v Kopru proti slovenskemu krivosodju, ki je z lažnimi obtožbami skušalo politično evtanazirati Janeza Janšo.
Pa Resnica pride vedno na dan!
Tudi odkrivanje izvora in najbolj zgodnje zgodovine – prazgodovine Slovencev zahteva Resnico! Tega se je dobro zavedal Janez Janša, eden redkih od slovenskih politikov, ki mu je kaj do uspešne samostojne slovenske države, za dobro njenih prebivalcev in ohranjanje kulturne identitete naroda. Janez Janša je leta 2010 predlagal, da organiziramo serijo letnih konferenc, torej projekt z delovnim naslovom Slovenci, kdo smo in od kdaj smo tu? Projekt naj bi tekel pod okriljem Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma, katerega častni predsednik je bil ravno naš Tone Jeglič. Na moj predlog smo ustanovili neformalno skupino raziskovalcev ne samo slovenskega, ampak tudi evropskega staroselstva, in to v povezavi s proučevanjem evolucije indoevropskih ljudstev. Evropska naravnanost, dosleden znanstveni multidisciplinarni pristop po vzoru danskega projekta Roots of Europe so bili temelji za naše delovanje. Vsi člani neformalne skupine, RES smo bili po poklicu znanstveniki in smo se zavedali, da bodo edino na znanstven način pridobljeni dokazi o pradavnem obstoju slovenske etnije v Alpah lahko osnova, da ovržemo dogmo o poznem prihodu Slovanov, to je Slovenov v Alpe. In Tone Jeglič je tu naš neomajni podpornik – steber skupine RES.
S svojim dobrosrčnim značajem, prijaznostjo, z dobrohotnimi nasveti in glajenjem medsebojnih nesporazumov je bil izjemno koristen, ko je šlo za organizacijska in programska vprašanja in za stike z organizatorji konferenc. Pogrešali bomo njegove vsebinsko bogate uvodne in pozdravne nagovore pri odprtju večine konferenc v Bovcu, ki jih je kot častni predsednik Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma odlično izvedel. Z njim smo izgubili temeljni podporni steber skupine RES, težko ga bo nadomestiti. V uteho nam je, da je naš Tone še dočakal rezultate naših raziskav, ki dokazujejo obstoj praetnije Slovencev v Alpah daleč pred časom do sedaj priznanega prvega prihoda naših prednikov na območje Slovenije. Zgodovinska naloga nas, še delujočih članov skupine RES, pa je, da te dokaze predstavimo tudi tujini, saj predstavljajo nov kamen v sestavljanju mozaika indoevropskih ljudstev v Evraziji. Pri tej nalogi boš v duhu z nami sodeloval tudi Ti, dragi Tone.
Doc. (v pokoju) dr. Jože Rant st., RES
Najprej moj poklon in vse moje spoštovanju prof. dr. Jegliču, s katerim sva bila dobra prijatelja. Občudovati je treba njegovo široko razgledanost in stalno željo po raziskovanju neznanega.
V nadaljevanju še nekaj misli o področju, ki ga je zaposlovalo kar nekaj let, to je o staroselstvu v naših krajih.
Naši kraji nikoli po prihodu prvih ljudi v Evropo niso ostali nenaseljeni. Tudi po vseh preseljevanjih narodov preko našega ozemlja je tu vedno ostalo nekaj ljudi, ki so bili staroselci.
Seveda Praslovencev pred prihodom prvih Slovanov v naših krajih ni bilo. Staroselci niso bili ne Slovenci ne Slovani. S zlitjem staroselcev in novodošlih Slovanov pa je nastal slovenski narod.
Večkrat je slišati, da tako razlago zgodovine ponujajo nemški zgodovinarji, z namenom okrniti staroselsko vlogo Slovencev. Vendar so tudi po nemških teorijah Slovani v te kraje prišli vsaj 250 let pred prvimi Nemci. Ti so sem prišli šele po frankovski zasedbe Karantanije, to je po letu 820, prvi Slovani pa že konec 6. stoletja.
Vse povedano ne nasprotuje nadaljnjim raziskavam o staroselcih in preseljevanju narodov. Zgodovino je vedno potrebno še in še preiskovati in po potrebi dopolnjevati.
V zadnjih letih postajajo čedalje pomembnejše genetske preiskave že davno umrlih, kjer se jih še da najti. Prav te raziskave pa bodo dale dokončni in najbolj verjetni odgovor o gibanju in izvoru ljudi v naših krajih.