Po Facebooku me je takoj po Ljubljanskem maratonu mlada mamica vprašala, kako naj se pripravlja, da bo drugo leto zmogla preteči 21 km na Ljubljanskem maratonu. Pravi, da trenutno zmore 10 km in da po taki razdalji še ni utrujena. Sem ji odgovoril, da je polmaraton resna disciplina, in da je nekaj drugega kot dvakrat 10 km, ter da zahteva zelo resno pripravo. Če ne, lahko pride do poškodb. Verjela mi je in mislim, da se bo začela pripravljati za naslednje leto. Maraton (in delno tudi polmaraton) v kombinaciji s fascinantno množico več tisoč tekačev, ki se pojavijo na štartu velikih prireditev, je očitno postal zelo vabljiv in izzivalen.
Pa sem se vprašal, kako je sploh mogoče, da se teka po ljubljanskih ulicah udeleži skoraj 20.000 ljudi, ki zagnano tečejo 10, 21 in 42 km, obenem pa imamo populacijo mladostnikov, ki jim je na šolskem športnem dnevu težko prehoditi nekaj kilometrov. Da imajo srednje šole pravzaprav velike težave organizirati športne dneve, kjer bi bil potreben napor za nekajurno hojo. Kaj se zgodi v glavah ljudi, ki niso navajeni vsakodnevnih fizičnih naporov, da nenadoma »vstanejo iz naslonjača« in se odločijo za najdaljšo tekaško disciplino – polmaraton ali celo maraton? Kaj je v resnici tisto gonilo, ki nam »dvigne rit«, da začnemo redno in trdo trenirati? Je možno, da je to morda samo modnost tekaških prireditev ali celo priložnost za razkazovanje tekaških modnih dodatkov, ki jih je v resnici na takih prireditvah videti v izobilju? Je mogoče, da je to le kult grajenja lepega telesa, kult biti fit, kult biti zdrav? Je to morda dokazovanje sebi in okolici, da prav fizično, zelo očitno in merljivo zmoremo opraviti nekaj težkega?
Nimam dobrega odgovora na vsa ta vprašanja in pravzaprav želim le odpreti debato na to temo. Prav mogoče je, da je tek na dolge proge v resnici le moda, ki pa se že kar dolgo vleče. Pri mnogih je odločitev za trdo fizično delo in udeležbo na maratonu v resnici mešanica vsega zgoraj naštetega in še česa. Morda pa je tek tudi odgovor – ali še bolje upor – proti fizični zanemarjenosti današnjega človeka, ki ga vse od zgodnjih otroških let želimo obvarovati fizičnega napora in ga zavijamo v vato udobja? Morda pa je to tudi upor proti kulturi (pre)mnogih staršev, ki bi jo lahko ponazorili s stavkom »ne teci, da ne boš padel«.
Zadnjič je na zanimivem teku ‘Storžič vertikal kilometer’ – navkreber in samo navkreber se teče en kilometer po strmem pobočju Storžiča – en od tekačev na cilju dejal nekako takole: »Ljudje imamo dve možnosti: da zgnijemo ali se pa znucamo. In mi se bomo znucali.« Menim sicer, da tek na tako dolge proge v resnici ni preveč zdrav. Da imajo sklepi v kolenih, kolkih in gležnjih omejeno število gibov in da se prav lahko obrabijo. Še posebej pri nepravilnem in pretiranem treniranju. Po drugi strani pa pretirano šparanje samega sebe, prenajedanje, popivanje in kajenje v resnici vodi do ‘gnitja’. Se sprašujem, če se da nekako poiskati pravo mejo med »gnitjem in znucanjem« in kdo nam lahko pri tem pomaga? Danes imam samo polno vprašanj in malo dogovorov.
Foto: Aleš Čerin
