Zakaj naj bi imel svojo državo rad in bil nanjo ponosen? Če pa pobira davke, na vsakem koraku me oguli za takšne in drugačne takse. Če iščem kakršnokoli dovoljenje, me pošilja od enega do drugega uradnika, krade mi čas in dobro voljo, še posebej če me na drugi strani okenca gleda kaj zoprno naveličanega in birokratsko oblastnega.
Če gledam in poslušam svoje predstavnike v parlamentu, večine tako ali tako ne poznam, nekateri so pravi anonimneži. Le kako jim to uspe, si mislim. Bog pomagaj, pa njihova inteligenca. Politiki se prepirajo, še tisti, ki bi se po vseh zgodovinskih in nazorskih razlogih morali razumeti, si vsake toliko časa spustijo kakšno bombico, da se mediji lahko veselo ukvarjajo z njihovimi razlikami, zamerami, prizadetostmi in karakternimi posebnostmi.
Če pogledam čez mejo, vidim, da je država lahko urejena, da lokalna samouprava deluje, da imajo ljudje višje plače, da imajo državljani drugačno zavest o pripadnosti, da so si politiki sicer tudi vsak k sebi, a vendar – ljudje čutijo pripadnost naciji, skupni kulturi, tradiciji, in ko je potrebno, celo veri. Tako in podobno danes – po petindvajsetih letih samostojne države – razmišlja prenekateri Slovenec oziroma Slovenka. Velikokrat je res tako, ne pa vedno, in vprašanje je, ali tak razmislek zadene jedro problemov.
Država, ki je zlorabljala identitetne elemente
Tisti, ki smo še doživljali nekdanjo komunistično državo Jugoslavijo, vemo, da je Tito s svojimi pajdaši sistematično poskrbel za graditev pripadnosti njemu in njegovi Jugoslaviji. Vzpostavil je obrede in ikonografijo. Ko smo prestopili v osnovno šolo, torej prag iz družine v državno ustanovo, se je zgodil obred iniciacije v pionirčke. Ko smo dopolnili osemnajst let, so te lahko povabili v zvezo komunistov, če si bil nadarjen, zgrajen, ambiciozen, pravega porekla, družbeno zainteresiran in aktiven.
Naloga sekretarjev partije je bila, da so v vsaki organizaciji skrbeli za podmladek. Še posebej mikavno je bilo, ko so obljubljali štipendije za nadaljnji študij. Naslednje sito je bila obvezna vojaščina. Če ne prej, si se tam lahko izkazal, kaj ti pomeni pripadnost domovini. Takoj po vojni so temu služile delovne brigade, ko je Titova »omladina« gradila od nacizma porušeno Jugoslavijo. Z namenom spominjanja in poveličevanja junakov partizanskega boja in antifašizma so bili uvedeni prazniki.
V perspektivi pripadnosti “tekovinam naše revolucije” se je instrumentaliziralo šport, glasbo, film, gledališče in umetnosti nasploh. Vse to je služilo realsocialističnemu duhu naprednega in novega človeka. Tudi jezik se je poenotil in vsi – od Triglava do Gevgelije – smo govorili srbohrvaščino. Identitetna struktura je bila domišljena in popolna, večina ljudi jo je sprejela, eni sicer s stisnjenimi zobmi, a vendar – vsi smo bili zraven, vsi smo bili bolj ali manj okuženi. Naša zgodovinska zavest se je gradila na spominu in dogodkih druge svetovne vojne in po njej. Vse, kar je bilo pred tem, je bil mračni predrevolucionarni čas. Razsvetljenstvo je nastopilo s partijo in avandgardo. Kdor ni mislil tako, je bil nazadnjak, zgodovina ga je povozila. In večina ljudi ne želi, da bi bili za časom! Ta identitetna struktura je padla s komunizmom. Nekateri jo nostalgično oživljajo, drugi so padli v prazen prostor, tretji ustvarjajo novo. In s to novo imamo težave.
Več lahko preberete na nova24tv.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.