I. Škamperle, Slovenski čas: Ustvarjalka bazenov smisla

Verska vzgoja kot dejavnik oblikovanja osebne in kolektivne identitete

Splošno znanje sodobnega človeka, posebno mlade osebe, je nedvomno večje, kakor je bilo v preteklosti, predvsem ko gre za količino informacij in za tehnično posredovani svet. To še ne pomeni tudi razumevanja. Za to je potreben ustrezen čas, ki omogoča razmislek in vživetje, ki ga v sodobnem hitenju po produkciji, točkovanju in uspehu nimamo dovolj.

Ko ocenjujemo vsebino in kakovost sodobnega izobraževalnega sistema, na primer v Sloveniji, nas preseneča, da je duhovnim vedam in religiji namenjen le manjši del. Tudi, ko jim posvečamo odmerjeno pozornost, največkrat nastopajo v sekundarni vlogi. To, dolgoročno gledano, ni perspektivno, ne z vidika družbenega razvoja, kjer sta tehnološki in ekonomski napredek le en segment (seveda pomemben) družbenega blagostanja, niti na osebni ravni, kjer so za vsakega od nas, za naš sistem vrednot, primerno ravnanje in dobro počutje zelo pomembni, če ne kar odločilni psihološki, duhovni, estetski ter kulturnozgodovinski dejavniki. Ti ustvarjajo dolgotrajnejše vsebinske sklope, sooblikujejo človekovo identiteto (istovetnost) in nudijo možnost razpoznavanja bazenov smisla.

Šele ti, t. i. bazeni smisla, ki niso storilnostno ali uporabno in ekonomsko naravnani, ampak so v svojem temelju doživljajsko, estetsko in metafizično razprti, dojemamo pa jih tako osebno kot univerzalno, zaradi česar jih zavest razume kot enovito resničnost, omogočijo polni, ustvarjalni razvoj človeka. Dajejo vtis celostne, popolne resničnosti naše eksistence, kakor je to opisal Erich Neumann, v knjigi Ustvarjalni človek (Ljubljana, Claritas, 2001). To se zdi temeljna podlaga za občutek srečnosti (gr. eudaimonia), ki je osnovni namen in cilj etičnega ravnanja, pomeni pa tudi prisluhniti svojemu notranjemu angelu ali demonu v želji, da bi udejanjili njegov klic.

Krizi je ime nihilizem

Prav na tem področju, pri vprašanjih vere, razprtosti za duhovni nagovor, oblikovanju identitete, brezinteresnem estetskem užitku, sprejemanju in razumevanju drugega in drugačnosti, od človeka do kultur in geografskih krajev, pa do skrivnosti božjega v tem vesolju, se danes kaže svojevrstna kriza, ki ji pravimo nihilizem. Ta namreč spodjeda in teži k relativizaciji vsakršne enovite in absolutne resničnosti. Latentni nihilizem, ki se skriva za fetišistično produkcijo predmetov in zato ostaja neopažen, prizadeva vse. V največji meri pa mlade generacije, ki odraščajo v pogojih virtualne komunikacije. Nihilizem ali razvrednotenje absolutne resničnosti, hkrati pa tudi dejanske drugosti, bodisi bližnjega človeka, kulture, nazora, krajevnih posebnosti, kakor tudi razvrednotenje duhovne »dislokacije«, to je doživetje drugačnega stanja ali razpoloženja, na primer pri liturgičnem sv. obredu, vse to je posledica tehnično virtualne dostopnosti in razpoložljivosti večine dobrin. Te so največkrat zamenljive in postavljene na enotno/enako horizontalno ravnino. Dobrine (predmetne, znakovne, finančne itd.) so razvidne, izmerljive in uporabne. V takšnem svetu popolne razvidnosti ni več skrivnosti. Niti v dobrem pomenu, niti v slabem. O tej platformi, ki vse bolj objema sodobni svet, je pisal Jean Baudrillard, ki je svojo zadnjo knjigo naslovil Pakt lucidnosti ali inteligenca zla (Pariz, Ed. Galilée, 2004). V takšnem svetu ni več ničesar, o čemer se ne bi dalo »nič reči«. Ni več skrivnosti, ki bi uhajala našim pojmom, ki bi se razpirala v duhovno in sluteno dimenzijo in jo moremo spoznavati, ljubiti in obhajati le preko približka, simbolov, prispodob, primernega obreda in osebnega doživetja v nenehnem približevanju.

Zdi se, če se vrnemo k izhodiščni ugotovitvi, ko smo rekli, kako je znanje sodobnega človeka vsaj podatkovno mnogo širše kakor v preteklosti, da sta celostno razumevanje sveta, posebno pa zmožnost razumeti antropološko, duhovno in kulturno kompleksnost človeka kljub podatkovnemu znanju močno skrčeni in omejeni. Spomnim se očeta, ki se je pred tridesetimi leti, ko sva s sestro, kot odraščajoča otroka, prevzemala moderni slogovni trend, ponorčeval, ali misliva postati kot »Kitajci«. Danes bi imel za to oznako še več razlogov.

Podoben premislek želi poudariti sodobna ameriška sociologinja Martha Nussbaum, sicer liberalne usmeritve, v knjigi Zakaj so za demokracijo potrebne humanistične vede (Why Democracy needs Humanities). Humanistične vede nas učijo razumeti, sprejeti in spoštovati heterogenost človeških izbir, raznolikost značajev, izraze človeške vere, oblike istovetnosti; naučijo nas razumeti pomen, ki ga ponujajo t. i. bazeni smisla, zato pomagajo oblikovati človeške odnose. Tudi do drugih in drugače mislečih.

Prispevek k srečnosti človeka

Verska vzgoja in nauk neke religije sta pomemben, verjetno kar obvezni sestavni del humanističnih ved. Njun pomen ni omejen na katehezo in duhovno oblikovanje posamezne osebe. Vloga religije prav tako ni le vzdrževanje družbene vezi med pripadniki neke skupnosti in zagotavljanje solidarnosti v družbi ter njena legitimacija, kakor je menil klasik Durkheim. Vloga verske vzgoje je mnogo širša in prispeva, z eno besedo, k srečnosti človeka.

Več: Slovenski čas