I. Podbrežnik: Črni mlinarji so del slovenske kulturne dediščine

smodnik_6Letos mineva dvajset let, ko smo praznik občine povezali z rojstnim dnem Kamničana, pesnika in generala Rudolfa Maistra. Mesec marec je tradicionalno v znamenju predstavitev najpomembnejših dosežkov preteklega leta in tako poteka praznovanje tudi letos.

Obujanje spomina na nekdanjo pomembno industrijo, ki je dajala zaslužek Kamničanom in tudi ljudem iz širše kamniške okolice ter je pomembno prispevala k razvoju mesta ter po drugi strani s svojimi škodljivimi izpusti pomembno vplivala na kakovost našega življenja, je gotovo vredno pozornosti v prazničnem času.

Naj spomnimo na leto 1998, ko se je rušenje Utokovega dimnika, ki je bilo hkrati tudi uvod v polno uničenje spomina na usnjarsko industrijsko tradicijo, dogajalo ravno v času praznovanja občinskega praznika. V uradnem delu praznovanja pa je bila na ogled postavljena tudi razstava Črni mlinarji, s katero so se predstavili začetki kamniške smodnišnice, ki je (bila) poleg papirnice v Vevčah druga najstarejša slovenska tovarna.

Takrat je podjetje Kemijska industrija Kamnik, med ljudmi poznano tudi kot »barutana«, ki se je ukvarjalo tudi s proizvodnjo črnega smodnika, še uspešno delovala. Ravno v tistem času je bilo z uspešnim notranjim delavskim odkupom zaključeno lastninsko preoblikovanje, ki je trajalo kar nekaj let, saj se je v skoraj stopetdesetih letih zbralo ogromno premoženje, med drugim tudi vsa zemljišča na Grabnu in seveda tudi večina večstanovanjskih objektov, ki jih je smodnišnica v tem delu mesta zgradila za svoje zaposlene. Pa Dom kulture in počitniški dom v Portorožu, pa več kot petdeset hektarjev varovalnih gozdov znotraj znamenite tovarniške ograje, pa posestvo blizu hrvaškega Karlovca …

Leta 1998 je bilo v Kemijski industriji Kamnik, kjer je bilo takrat blizu 900 zaposlenih, še upanje, da bo podjetje, ki se je pripravljalo na stopetdeseto obletnico svojega obstoja, še dolgo uspešno poslovalo. Žal je upanje na prelomu tisočletja ugasnilo. Tudi v smodnišnici se je model lastninskega preoblikovanja družbene lastnine izkazal za neustreznega. Notranji lastniki so postali lahek plen novodobnih poslovnežev, ki so najeli posojila za odkup delnic, odplačali pa naj bi jih s sredstvi iz tekočega poslovanja.

Morda bi jim v smodnišnici celo uspelo, pa so se še pred poplačilom posojila sprli o delitvi plena. Kaj so pustili za seboj, smo lahko zvedeli na postindustrijskem večeru Živa barutana –mesto na sodu smodnika, ko so nam organizatorji ponudili na ogled pet dokumentarnih filmov, ki na različne načine prikazujejo preteklost in sedanjost smodnišnice. Vzdušje v dvorani so navdihovali tudi predmeti in dokumenti iz smodnišnice, ki so bili rešeni pred uničenjem. Filmske posnetke, ki skupaj s pričevanji nekdanjih tamkaj zaposlenih prikazujejo propadanje nekdaj zelo uspešne smodnišnice, so posnele prostovoljke Anne, Lilly in Katharina iz Nemčije in Aurora iz Španije, ki so pozornost posvetile tudi prihodnji namembnosti upravne zgradbe na Kacenbergu z njeno ožjo okolico. Pri delu so jim pomagali Goran Završnik iz Doma kulture Kamnik, Marko Kumer iz Medobčinskega muzeja Kamnik ter sodelavci Mladinskega centra Kotlovnica iz Kamnika.

Udeležba obiskovalcev, ki so na postindustrijskem večeru Živa barutana – mesto na sodu smodnika napolnili dvorano Doma kulture, je potrdila veliko zanimanje za industrijsko dediščino na Kamniškem. Filmi so ponovno potrdili, da so poleg same fizične podobe zgradb in strojev pomembne predvsem zgodbe ljudi, s katerimi predstavljajo vrednote, tudi trdo delo, predanost podjetju, solidarnost in socialna varnost življenja ki so imele veljalo še ne dolgo nazaj, danes pa je vprašanje, kdo jih še ceni. Vsekakor pa jih mnogi med nami pogrešamo. Vse bolj se kaže, da je prav neustrezen model privatizacije prej uspešnih družbenih podjetij, ki je omogočil divje lastninjenje in posledično uničenje uspešnih podjetij, uveljavil nove vrednote, da za uspešne veljajo ljudje, ki se »znajdejo« in nesramno obogatijo, pa čeprav za seboj pustijo opeharjene zaposlene in propadle industrijske komplekse, na zemljiščih pa pogosto zrastejo trgovski centri.

Ali kot nam je Marko Kumer, eden od promotorjev ohranjanja industrijske dediščine na Kamniškem, tudi letošnji dobitnik priznanja Občine Kamnik, predstavil svojo vizijo: stavbam želijo, kjer se to sploh še da, vdihniti novo življenje, zanamcem želijo napisati zgodbe malih ljudi in tako ohraniti dediščino v kolektivnem spominu Kamničanov.

Igor Podbrežnik