I. Grdina, Družina: Ustoličenje vedno v slovenščini

Zgodovinar Igor Grdina o pomenu spominjanja 600. obletnice poslednjega ustoličenja koroškega vojvode na Gosposvetskem polju

18. marca 1414 je bil na Krnskem gradu nad Gosposvetskim poljem še zadnjič ustoličen koroški vojvoda, Habsburžan Ernest Železni. Čemu je ta dogodek po šeststo letih vreden spominjanja?

Človek ne živi samo v prostoru, temveč tudi v minevanju in trajanju. Zgodovina, ki bolj kot drugi načini dojemanja sveta poudarja časovno razsežnost vsega, kar je, je zato zanj bistvenega pomena. Preprosto povedano: gre za zakladnico izkušenj. S tem pa nočem reči, da smo vnaprej določeni z doživetji in ravnanji naših prednikov. Imamo svobodno voljo. Zgodovina zato tudi ni receptura, kako ravnati v določenem položaju. Se pa pomen in vrednost česar koli najjasneje pokaže v primerjavah, ki brez zgodovinske kulture, katere jedro je pomnjenje, sploh niso mogoče.

Šeststo let ni nepredstavljivo dolga doba. Bili smo sodobniki Leona Štuklja, ki je v Novem mestu še lahko srečal Janeza Trdino, ta pa je osebno poznal leta 1800 rojenega Franceta Prešerna … Ljudje iz leta 1414 nam nikakor ne morejo biti tako daljni ali celo tuji, da za nas ne bi bili pomembni. Če vemo, kako se je že godilo ljudem na zemlji, se v svetu mnogo laže orientiramo, kot bi se sicer. Zato je tudi pomembno, da o svojih izkušnjah in razumevanjih pripovedujemo. To ni obremenitev, marveč omogočanje generacijam, ki prihajajo, da niso samo naslednice, ampak tudi dedinje.

Tezam, da je ustoličevanje na Gosposvetskem polju samo »koroška deželna tradicija«, s katero Slovenci kot celota nimamo nič, vi ne prikimavate?

Vsaj iz treh razlogov ne. Prvič: ustoličevanje je bilo vedno le v slovenskem jeziku. Slovenščina je imela v vojvodini Koroški v srednjem veku nenadomestljivo reprezentativno vlogo. Jezik ni samo sredstvo za sporazumevanje, marveč tudi najpopolnejši instrument za izražanja samega sebe. Značilno ni nikjer govora o kakšnem posebnem koroškem jeziku.

Drugič: slovenske zgodovinske dežele so nastale iz Karantanije in iz krajin, ki so ji bile podrejene. Gre torej za skupen vir politične organizacije prostora, na katerem so živeli ljudje slovenskega jezika. Trubar ga leta 1555, v svojem drugem katekizmu, ni kar tako imenoval z enotno oznako – »slovenska dežela«.

Tretjič: Karantanija ni segala samo do današnje slovensko-avstrijske državne meje, marveč tudi čeznjo. Nemara je obsegala celo porečje Savinje. Nobenega reza v identiteti ni, ki bi upravičeval razmejevanje slovenske in karantanske zgodovine. Prav nasprotno: v njiju gre za kontinuitetni – čeprav v vsem ne tudi za razvojni – proces. O njuni enotnosti pričujejo med drugim krajevna imena. Slovenj Gradec, ki je bil do poznega srednjega veka v okviru Koroške, nikoli ni bil označevan z deželnim imenom, marveč vedno z etničnim. Tako v slovenščini kot v nemščini.

Da je bil zadnji vojvoda ustoličen leta 1414, je znano. Kdaj pa je bil prvi?

Ne vemo. Je pa mogoče reči, da na prvo opozorilo o umeščanju karantanskih knezov naletimo že v spisu o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev, ki je nastal leta 870. V tej spomenici salzburške cerkve je zapisano, da so Karantanci Gorazda po smrti njegovega vladarskega očeta Boruta »postavili« za kneza. Položaja torej ni zasedel avtomatsko, zaradi rodu, marveč z dejanjem ljudi, ki jim je potem vladal. Po treh letih, ko je Gorazd umrl, je ljudstvo knežjo čast »izročilo« njegovemu bratrancu Hotimirju. Znova je opozorjeno, da oblast v Karantaniji nikomur ni pripadla zaradi sorodstva s prejšnjim vladarjem. Pozneje je bilo ustoličevanje natančneje obravnavano v dveh vrinkih v Švabsko zrcalo, gre za zbornik prava, uveljavljenega v plemenski vojvodini Švabski, v kronikah opata Janeza Vetrinjskega in Otokarja iz Geule ter v poročilu enega vodilnih evropskih humanistov Eneja Silvija Piccolominija – poznejšega papeža Pija II. Drugi zgodovinski viri o obredu so bili manj vplivni.

Kako je torej potekal obred ustoličenja?

Iz srednjeveških poročil je mogoče razbrati, da so koroškega vojvodo, ki je bil naslednik karantanskega kneza, na njegov položaj lahko umestili le svobodni ljudje. Ko je bodoči deželni vladar prišel pred knežji kamen, je nosil siv suknjič in plašč ter slovenski klobuk. Dejansko je šlo za kmečko nošo. Vojvoda je tako simbolno izražal povezanost z ljudmi, ki jim bo zavladal. S seboj je moral voditi kobilo in bika. Šlo je za simbola plodnosti in moči, ki sta temelj blaginje v miru. Vojvoda je prav tako nosil torbo s prigrizkom, s čimer je bržčas sporočal, da živeža ne bo jemal drugim ljudem. Svobodni kmet, ki je sedel na knežjem kamnu, je vojvodovo spremstvo izprašal o njegovih vrlinah, zlasti o pravičnosti. Ko je dobil zadovoljive odgovore, so novega oblastnika trikrat povedli okoli knežjega kamna in ob tem prepevali kirielejson. Na tak način je bila izražena zahvala Stvarniku, da je dežela dobila gospodarja po lastni volji.

Obredni pogovor in petje sta potekala samo v slovenščini. Ko se je vojvoda povzpel na knežji kamen, je z mečem zamahnil na vse štiri strani neba, kar je pomenilo, da bo branil deželo pred nevarnostjo od koder koli. Tako je opozoril tudi na skrb za Koroško v morebitni vojni.

Božje varstvo nad vsem dogajanjem je bilo poudarjeno z mašo, ki je sledila pri Gospe Sveti. Nazadnje je novi deželni vladar na vojvodskem prestolu urejal stvari, ki so zadevale njegovo fevdalno oblast. V predkrščanskih časih se je obred končeval že pri knežjem kamnu, namesto kirielejsona pa so se najbrž slišale hvalnice poganskim bogovom.

Kako si gre razlagati trdoživost, dolgost koroškega ustoličevanja? Podobne obrede umeščanja so poznali tudi drugod, a so že zgodaj zamrli.

Na Koroškem je bil obred umeščanja razumljen kot izraz edinstvenosti dežele v srednjeveškem rimskem cesarstvu, ki je hotelo biti nekakšna univerzalna monarhija. Zato se je od časov Friderika I. Barbarosse – tj. od 12. stoletja – tudi razglašalo za »sveto«. V fevdalnem okolju oblast nad določenim prostorom izhaja iz zvestobe maziljenemu vladarju, ki je pod varstvom ljubega Boga. Pogoj za pridobitev lastnine oziroma oblasti je bila zavezanost takemu monarhu oziroma njemu zapriseženemu človeku. Koroški ustoličevalni obred pa je izražal starejša pojmovanja, po katerih se oblast dobi s privoljenjem vladanih. Podobni umestitveni običaji drugod so zamrli z vpeljavo in krepitvijo fevdalnih pojmovanj. Obred pri knežjem kamnu se je ohranil zato, ker ga je v vlogi posebne značilnosti koroške dežele sprejemalo plemstvo. Za njegovo mišljenje je značilno, da je v 16. stoletju koroški deželni glavar Welzer poudarjal, kako Koroška izhaja »iz tujega in ne nemškega naroda«.

Pogovarjala se je Ksenja Hočevar. 

Več lahko preberete v Družini.