Joj, ta 22. april

22. april 1990: Slovenci se odločili za Kučana; 22. april 1992: izglasovali nezaupnico Peterletovi vladi; 22. aprila 2010: ustanovili spletni portal Časnik.

Morda bo Časnik, ki je bil ustanovljen 22. aprila 2010, v naslednje desetletje popeljala nova generacija, ki ne bo kot naša živela v senci strahu, da se bo 22. april ponavljal kar naprej.

Ni se mogoče pretvarjati, da trenutna kriza v znamenju koronavirusa vsaj začasno ne spreminja tudi našega pogleda na kak zgodovinski mejnik, ki je bil še včeraj ključnega pomena. Danes pa se morda sprašujemo, ali so vsebine, ki jih je zakoličil, sploh še res relevantne.

22. april 1990 – Slovenci so se večinsko odločili za Kučana

Čeprav imam navedeno omejitev v mislih, se mi še vedno zdi, da je 22. april v slovenski zgodovini izjemno pomemben datum. Na ta dan natanko pred tridesetimi leti je v takratni jugoslovanski republiki Sloveniji potekal drugi krog predsedniških volitev. Slovenke in Slovenci so se resda ne s plebiscitarno, a z dovolj jasno večino odločili za nekdanjega partijskega šefa Milana Kučana. »Slovenski Havel« Jože Pučnik je zbral zavidljiv odstotek glasov, toda izgubil. Zame je v tem izidu zgoščena slovenska zgodovina zadnjih treh desetletij. Slovenija je ostala nekako na pol poti. Kot nakazuje razlika med parlamentarnimi volitvami, na katerih je Demos vendarle dosegel absolutno večino, in glasovanjem o predsedniku predsedstva, je bilo soglasja dovolj za osamosvojitev, ne pa tudi za prelom s povojnim političnim sistemom in njegovo mitologijo. V tem se slovenski primer bistveno razlikuje od baltskega.

22. april 1992 – nezaupnica vladi Lojzeta Peterleta

Vem, da mnogi razlagajo Pučnikov poraz z nespornim dramatičnim neravnotežjem med postkomunističnim in demokratičnim blokom. Toda to neravnovesje je obstajalo praktično povsod na evropskem vzhodu. In priznati je potrebno, da so v naslednjih treh desetletjih Slovenci praviloma radi potrjevali svojo odločitev 22. aprila 1990. Volje, da bi od svojih voditeljev zahtevali jasno ločitev od socialistične Slovenije, nikoli ni bilo v izobilju, vsekakor pa ne dovolj, da bi do česa takega prišlo. Navsezadnje je o tem pričal še en 22. april. Tisti leta 1992, ko je še trodomna skupščina izglasovala nezaupnico vladi Lojzeta Peterleta in omogočila postkomunistom, da z izhodiščnim »novim obrazom« slovenske politike Janezom Drnovškom na čelu ponovno prevzamejo vajeti povsem v roke.   Prav »slovenski Havel« in njegova stranka sta prispevala odločilne glasove, kar ni le težko doumljivi paradoks, marveč tudi napaka z dolgoročnimi posledicami. Za odnose med akterji na desni sredini vse do danes.

Aprila 2010 smo ustanovili spletni portal Časnik

Skoraj natanko dvajset let po znamenitem 22. aprilu smo ustanovili spletni portal Časnik. Ustanovljen je bil tudi ali predvsem zato, da bi dal v slovenski medijski krajini glas tistim, ki so v drugem krogu predsedniških volitev leta 1990 ostali v manjšini. Nastal je v času, ko se je vsaj malo zdelo, da se bo dalo urok 22. aprila postopoma vseeno zlomiti. Namesto tega se je v naslednjem desetletju velikokrat pokazalo, kako trdno nezdrava razmerja izpred davnih let še vedno oklepajo slovensko družbo.

Velikokrat je v tem obdobju kdo izrekel misel, da bo možnost za prave spremembe morda odprla kakšna velika kriza. Seveda si nihče ni predstavljal česa takega, kar doživljamo sedaj. Toda nemara se bo ob drugih gotovostih vsaj malo zamajala tudi slovenska navezanost na tisto izbiro, ki so jo jasno pokazali pred tridesetimi leti. In morda bo Časnik v naslednje desetletje popeljala nova generacija, ki ne bo kot naša živela v senci strahu, da se bo 22. april ponavljal kar naprej. Včasih se da brez spomina na pomembne obletnice preprosto laže zadihati.