Zveza Anita Ogulin in ZPM
Po težki bolezni je umrla Anita Ogulin. Mediji so se vsevprek nadvse trudili z orisom predanega dela pokojnice. Nedvomno je zapustila globoko sled pri lajšanju tegob revnih in prezrtih. Ob tem pa je tudi znala vzbujati pozornost javnosti in politikov. Ni ga človekoljubnega delavca ali delavke s tolikšno bero priznanj in nagrad, vključno z zlatim redom za zasluge, ki ga ji je letos maja podelila predsednica republike. Nehote dobimo občutek, da so vse druge človekoljubne organizacije in posamezniki v Sloveniji le opomba pod črto. Ob inflaciji pogrebov z vojaškimi častmi bo takšnega pogreba deležna tudi pokojna predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Ta nevladna humanitarna organizacija se je v letošnjem maju še za časa življenja neozdravljivo bolne predsednice preimenovala v »Zvezo Anita Ogulin in ZPM«. Le zakaj s preimenovanjem niso mogli počakati nekaj mesecev? Kult osebnosti in človekoljubno delo nekako ne gresta skupaj. Po pokojnem jugoslovanskem diktatorju Brozu se je še v času njegovega življenje poimenovalo mnogokaj. On je seveda bil samoumevna izjema, ki se ji nihče ni drznil ugovarjati. Pri poimenovanju ulice po še živečem papežu Janezu Pavlu II. pa je bil velik kraval. Preseneča (ali pač ne), da Zveza Anita Ogulin in ZPM ni bila nikomur v spotiko.
Družbenopolitična delavka
Vsaka smrt nas pretrese. Če že ne zaradi empatije, pa vsaj zaradi zavedanja o naši lastni minljivosti. Ni nas malo, ki smo v teh dneh razmišljali o pokojnici. Kljub latinskemu reku “o mrtvih vse najboljše” ne moremo mimo “lepe” slovenske navade iskanja senčnih plati lika pokojnice. Čeprav je z vso predanostjo živela poklicanost k človekoljubju, je bila hkrati tudi družbenopolitična delavka. Ob nekaj skromnih medvladjih desnice je namreč z vso vnemo in z njej uslužno medijsko mašinerijo bila plat zvona pred grozečo humanitarno katastrofo. Z vsakim nastopom desne vlade naj bi se takoj strahotno pomnožilo število socialno ogroženih družin, ki so trkale na njena vrata. Z revščino pod levimi vladami je bila pač sprijaznjena.
Zanimivo je, da se je zaradi Anite Ogulin na vsem lepem pojavil poklic “humanitarna delavka”, ki ni vnesen v državni seznam poklicev.
Med vsemi poklici, ki so navedeni po abecednem redu, zaman iščemo humanitarnega delavca/humanitarne delavke. Milo rečeno je zelo nenavadno tudi to, da na Wikipediji v vizitki Anite Ogulin piše: “Poklic: humanitarna delavka”.
Vzroki za potrebe po humanitarnem delu
Ob vsem pompu, s katerim mediji v teh dneh poveličujejo požrtvovalnost Anite Ogulin, se nihče ne vpraša, zakaj so v Sloveniji tolikšne potrebe po humanitarni dejavnosti, zakaj se toliko ljudi obrača na Karitas, Rdeči križ in druge organizacije. Mar postajamo evropska misijonska dežela, kjer brez socialne pomoči sodržavljanov ni mogoče dostojno preživeti sebe in družine? V Ustavi je v 2. členu zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država. Oboje je žal mrtva črka na papirju. Vrabci že dolgo čivkajo, da državljani in pravne osebe pred zakonom oziroma sodišči nismo enakopravni, kar je porazna slika pravne države. Strokovnjaki, ki so pisali Ustavo, prav gotovo niso videli uveljavljanja pravic, ki naj bi jih zagotavljala socialna država, v humanitarnih organizacijah in prostovoljstvu. Naloga države je vzpostaviti tako gospodarsko in politično okolje, ki bi omogočalo blaginjo državljanov in uveljavljanje socialnih pravic. Nikakršnih izgledov ni, da bi se stanje kaj kmalu izboljšalo. Nasprotno. Tonemo v revščino, saj nam po zadnjih podatkih za ovratnik dihajo že Romuni in tudi hrvaški Jadran nam postaja predrag.
Ko že razmišljamo o humanitarnih organizacijah, ne moremo spregledati pozitivne diskriminacije Rdečega križa, ki jo zagotavlja Zakon o Rdečem križu Slovenije (Ur. L. RS, št. 7/93). Večina državljanov se le zaradi obveznega doplačevanje poštnih in prevoznih storitev v tednu Rdečega križa spomni na okostenelo organizacijo, iz katere je predsednica RKS Nataša Pirc Musar brez kančka slabe vesti vlekla honorarje. “Socialno čuteča” N. P. Musar je čez nekaj let v funkciji predsednice republike odlikovala Anito Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste-Polje. Bravo naši, bravo naše!
Dvojni vatli
Za konec še vprašanje, kdaj bo predsednica republike odlikovala zdravnico (ne zgolj humanitarne delavke) Metko Klevišar, ki je 1995. leta s sodelavci tako rekoč iz nič ustanovila Slovensko društvo Hospic. Še pred tem je leta 1990 tvorno sodelovala z msgr. Francem Boletom pri ustanavljanju Slovenske Karitas. Orala je ledino, ne zgolj okopavala vrtička s podarjenim denarjem Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Bo župan Zoran Janković še za časa njenega življenja Ljubhospic preimenoval v Metka Klevišar Hospic?
Res je na mestu vprašanje, zakaj je v socialistični Sloveniji toliko potrebe po dodatnih socialnih in humanitarnih pomoči. Ali je tudi to eden od pokazateljev, da socializem v praksi slabo funkcionira? Da je ekonomsko zanič, že dolgo vemo.
Glede pokojne Ogulinove sem tudi jaz slišal, da je poleg humanitarne dejavnosti še družbenopolitična delavka. Žal ne na pravi strani. Očitno ni dojela, da so desne stranke “pripuščene” na oblast le takrat, ko je Slovenija pred kolapsom, ki ga levi ne znajo preprečiti, ko se zadeve uredijo, slednji spet prevzamejo oblast in kradejo naprej. Stanje na področju sociale bi bilo brez občasnih desnih vlad še veliko slabše kot je sicer.