Film RUDAR o enem od srhljivih povojnih grobišč Hudi jami (po avtobiografskem romanu Nihče), ki ga je na predvečer praznika Vseh svetih, dneva spomina na umrle, predvajala TV SLO1, kaže na stanje pravne države in demokracije danes. Zakaj?
Rudar Mehmedalija Alić pripoveduje o vseh ovirah, ki jih doživel pri odkrivanju morišča. Direktor zasavskega rudnika ga je po tridesetih letih delovnega staža vrgel iz službe, celotno družino pa so šikanirali. Ob odkritju prvega okostnjaka se je hotelo vse prikriti. Govorilo se je, da je tam prišlo do neke nesreče. Oviralo se je nadaljnje rušenje (11 betonskih pregrad in nasipov). Režimski mediji so najprej govorili, da je šlo za nekaj deset vojakov HDZ. Bivši predsednik Danilo Türk je omalovažujoče to označil kot »drugorazredno temo«. Govorilo se je, da tam naj ne bi bilo nobenega Slovenca. Dolgo se ni povedalo, da je od približno 3.000 umorjenih kar desetina žensk in otrok, da so bili mnogi živi zasuti. Ja, ta izpoved pogumnega rudarja je tudi mene presenetila. To prikrivanje zločina se dogajalo leta 2009 sredi demokratične Evrope.
Kdo je bil npr. imenovani direktor zasavskega rudnika? Kdo je dal ukaz, da se zadeva hitro konča in rudnik za večne čase zapre? Vprašajmo se, kakšen vpliv imajo še danes potomci bivših partijskih in udbovskih struktur ( v parlamentu, vladi, tožilstvu, medijih … ) Ja! Kdo še danes preprečuje, da bi se zločinci poimenovali z imeni in priimki – in da bi potomci žrtev dobili vsaj nekaj zadoščenja.
Ob enajstih rudniških še dvanajsta pregrada …
Se je poskušala ob rudniških 11 zidovih in zasipih leta 2009 postaviti še nova, dvanajsta pregrada?
Spoštovani bralci! Ne gre za vnovično pogrevanje zgodovine oz. preštevanje kosti. Izpoved pogumnega rudarja govori predvsem o stanju demokracije in pravne države danes!
Zgornji tekst sem objavil na socialnem omrežju. Burne reakcije. Ljudje, prežeti s čustvi, niso sledili sporočilu filma. Eni so zagovarjali poboje, drugi so jih obsojali, tretji obžalovali. A kot da mnogi niso razumeli, da tekst govori o sedanjosti. O našem odnosu do storjenega – predvsem o današnjem prikrivanju dogodka.
Moralni nauk pa je najbolje izrazil Marjan (Zeleni Jurij ) Cimerman, eden od komentatorjev, in tudi meni se je zdelo, da med komentarje sodi tudi moja skromna misel vsem komentatorjem, ki so se zapletli v ideološki spopad. Kar lahko pogosto spremljamo na socialnih omrežjih. Prave vojne tam potekajo …
Andrej Magajna
»Sedaj pa še kratka učna urica za te, ki ne vedo o čem sploh pripoveduje avtobiografska knjiga in film? Bo šlo? Napnite možgančke. Pa saj film ne razglablja in pojasnjuje, kdo je bil tam zakopan. To ni poročilo komisije za grobišča. Niti ne omenja število betonskih pregrad, fizičnih ovir. Ne pripoveduje o kasnejšem razpletu. Se razumemo? Govori o drugih ovirah!!! Kako so hoteli na začetku zadevo prikriti, kasneje pa minimalizirati … in kako so se grdo spravili na bosanskega delavca, ki si je drznil kopati in ni napisal poročila – po nareku. In to v demokratični, pravni državi Sloveniji, sredi Evrope; pred manj kot desetimi leti!!! Ja, film in knjiga govorita o “dvanajsti pregradi”, novem zidu, ki so ga hoteli postaviti leta 2009.
Marjan (Zeleni Jurij ) Cimerman
Me pa veliko bolj skrbi stanje duha državljanov, predvsem Slovenk in Slovencev zaradi tega vprašanja, zločinov. Nobenega sočutja do v večini nedolžno pobitih, nobene refleksije. Kot da smo kot narod večinsko povsem izpraznjeni, brez vsakršne človečnosti. Ki pa jo je za nas premogel Mehmedalija in nam tako postavil ogledalo. Žal brez vsakršnega pozitivnega odziva, reakcije. Zame je on naš edini junak sodobnega časa, človek, ki nam je prišel povedat, da obstajajo neke večne vrednote, človečnost, sočutje, za katere se je potrebno postaviti in boriti.
