Huda jama – Barbarin rov – pesnitev ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov

Ob Dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov objavljamo pretresljivo pesnitev dr. Andreja Rant z naslovom Huda Jama – Barbarin rov, ki je bila prvič objavljena v julijski številki zdravniškega glasila ISIS.

(Poet)
Sv. Barbara, prosi za nas!
Prosi zate, prosi zame,
prosi za mater, prosi za očeta,
za hčer, za sina, v imenu Očeta in Sina!
Barbara mučenica, Barbara svetnica,
mati rudarjev, vest rabljev,
krvnikov in sodnikov,
prosi za morilce, prosi za krvnike, za nore,
blazne, za preklete rdeče malike,
prosi, prosi Boga in Svetega duha
za nas, za njih, za našo in njihovo rešitev!

Tek smrti
(Zbor umorjenih duš)
So nas pred rov pripeljali,
so nas s kamionov zmetali,
so nas mlatili s puškami, bili, bili
in v beg pognali …
V rov, v odprta vrata pekla, smo bežali,
padali v grozi, v naročje smrti se gnali,
vpili, klicali, molili, kričali,
rjoveli in tekli, tekli, v smrt smo bežali,
v rov, v temo, v jamo, v peklensko dno!
In padali v jaške, razbili lobanje in brizgali kri,
lomili rebra, lomili kosti …
(Solo)
En na drugem truplo leži,
med mrtvimi ranjeni vpije,
sin kliče mamo, očeta, mož ženo,
sestro in brata, prosim, pomagaj mi!
A nora smrt se reži, reži …
Še sliši se krike in vzdihe,
vse bolj tihe in tihe,
mrmranje, grgranje, hropenje, sopenje,
potem pa tišina, tišina …

Molimo bratje
(Zbor)
Molimo bratje za njihove duše,
za duše mučencev, očiščene grehov,
rešene trpljenja, bolečin, bremena življenja …
Odšle so k Bogu, v svetost odrešenja,
v blaženo večnost , v svet mirovanja …
Molimo bratje za nesrečne morilce,
za večno pogubljene storilce …
Jedli bodo zemljo krvavo,
goltali prst in blato in travo,
jedli kosti in pili kri, kri!
Njih življenje je kazen, vsak dih je preklet,
pred očmi je prikazen, zločin, spet in spet!
In dolge so brez spanja noči,
ne prežene teme jim tisoč luči!

Pasijon
Ecce homo quomodo moritur iustus
(Solo)
Poglej človek, kako umira Pravični!
Ponižan, prebičan, popljuvan, izdan,
umira v trpljenju, še danes in dan na dan!
Nesrečni človek, ponovno izdal si Kristusa,
izdal si njegovo pravičnost, izdal njegovo trpljenje,
muke in smrt – za tvoje odrešenje!
Vojaki, ki so ga bili,
na križ so ga pribili,
oblačila njegova si razdelili,
kockali zanje in dalje grešili …

Priznanje greha in kesanje morilcev
(Zbor)
Gospod, ki si vsemogočen,
odreši nas trpljenja,
muk spomina in življenja …
Prosimo žrtve, prosimo Tebe,
prosimo milosti in odpuščanja!
Sokrivi smo zločina –
pokora in kazen pridi,
olajšaj nam kazen spomina!
Obžalujemo grozo in bolečine,
za dolgo umiranje, ki ne mine,
žal nam je za ukradena, neizživeta življenja,
za mrtve rodove, za mrtve družine,
za njih nerojene otroke,
žal za naša dejanja – zločine!
v prostem času
Molimo bratje, hostija
odrešenja in odpuščanje
(Zbor, vsi)
Molitev, samo molitev je rešitev;
rešitev za žive, rešitev za mrtve!
Bratje molimo in odpustimo
grehe neodpustljive!
Obžalujmo grehe in spet zaživimo
novo življenje ljubezni in spoštovanja!
Kesanje ne zmanjša muk umorjenih,
obžalovanje grozo odganja.
Vest nas preganja, preganja!
Pravični, verni, neverni,
v imenu Svetega duha, Očeta in Sina,
ne pozabímo zločina,
odpustimo in več ne grešimo!
Zlo z dobrim povrnimo,
hostijo odrešenja vsi použijmo!

Sprava
(Poet)
Jaz vest sem ljudstva, pesnik in glasnik,
buditelj novih, srečnih dni!
V sanjah k meni tisoči mrtvih so prišli,
v mesečini so mi potožili
vse, kar v duši jim leži.
In videl sem nekdanjih in bodočih dni gorje,
trpljenje vojnega pekla, nasilja in krivic,
laži in žalosti …
Ker brez kesanja, brez obžalovanja,
zločin ne mine, se ne odpusti
in v novih rodovih se ponovno obudi!

Človek
(Zbor)
Človek, postani vendar bratu brat!
Razsvetli soljudi, v srcih luč prižgi,
razgali laž in jo zatri!
Podajmo bratje si roke
in se okrog ozrimo
na polja, travnike, v gozdove,
v gore, v višave, na planine!
Bog vso nam dal je to deželo
in svet je lep, da bi le lep ostal!
Življenje si nam dal,
o, daj, da ga v ljubezni izživimo!

Andrej Rant, dr. dent. med., Ljubljana,
objavljeno v julijski številki zdravniškega glasila ISIS.



2 komentarja

  1. Kolikor je znano, komunistični morilci – tisti, ki so ukazovali poboje – niso tega nikoli obžalovali, le okoli leta 1990 so se za krajši čas zbali, da jih bo kdo poklical na odgovornost. A njihov strah je hitro minil, in kmalu je bilo slišati, da so jih leta 1945 še premalo pobili.
    Rablji – neposredni ubijalci na moriščih so kasneje sicer pogosto imeli duševne težave, a to ni oživilo njihovih žrtev.

    • To je očitno navdihnjena pesnitev, saj je bilo dano avtorju videti resnico in globino,
      ki se skrivata po pohlicami, parolami in lažmi.

Comments are closed.