Nenavadno je izzivanje nosilcev titoizma (Kučan, Zemljarič, Kristan, Roter …), ki se nočejo pogovarjati z nami. Naročajo si intervjuje pri režimskih medijih (Mladina, Nedeljski …) in nam skušajo še naprej ukazovati, da naj spoštujemo tabuje titoizma. Med temi je bil tabu »nič nismo vedeli« najbolj zločinski, najbolj proti pravici, resnici, sočutju, sožitju.
Prav zgoraj omenjeni varuhi tabuja se zatekajo vanj in zatrjujejo, da »niso nič vedeli«. »Nič vedeli« ne o izvensodnih pobojih, ne o delovanju politične policije. Skratka, »nič ne vedo« o tem, da so bili sami akterji zločinskega, totalitarnega, avtoritarnega, represivnega, nedemokratičnega … sistema. Ali drugače povedano: sodba zgodovine jim daje mesto poraženih. Na mesto zmagovalcev pa stopajo tisti, ki so rušili tabuje.
Izmišljotine pod skupnim imenovalcem »nič nismo vedeli« so žaljive do sto tisočev ljudi, ki niso dovolili, da bi jih prisilili v pozabljanje, ki se niso hoteli odpovedati »veri in postavi« prednikov – torej vesti, resnici, pravici. Načini upora oz. vztrajanja pri svojem prav so bili različni. Od tega, da npr. žrtve opazujejo, ali bo prišla kazen božja nad storilca (zlasti klic vesti) do tega, da so manifestirali svoje prepričanje, se zavzemali za resnico.
Pomembno dokazilo tega uporništva je prav arhiv Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic: »Deset in sto tisoči prizorov v pripovedih vlagateljev vlog na Komisijo Vlade RS za izvrševanje Zakona o popravi krivic nam vsak po svoje dokazujejo skupno resnico, da je bilo in je sprenevedanje, po katerem naj bi bil titoistični tabu na zamolčanimi mrtvimi in njihovimi izbrisanimi grobišči tako učinkovit, da »nismo nič vedeli«, žaljivo do vseh, ki so vedeli. Žaljivo torej predvsem do svojcev žrtev in do vseh, ki so odločali o usodi žrtev in tistih, ki so sodelovali pri pobijanju. Pa tudi do vseh, ki so ali kot očividci videli vsaj dele procesa morjenja oz. do večine slovenskega prebivalstva, ki je na tak ali drug način ob samih dogodkih ali pa kasneje zvedela tako za storilce kot žrtve in seveda je večina Slovencev poznala tudi vsaj za kako do prizorišč pomorov oz. vsaj za nekatera grobišča. Med prebivalstvom Slovenije bi komaj našli koga, ki ne bi vsaj slišal katere od resničnih ali ponarodelih legend, ki so se upirale robatemu, žaljivemu in nesmiselnemu tabuju. Ne nazadnje so jih celo vrsto bolj ali manj odkrito objavili v partizanskih spominih in kronikah.
Da je bil tabu »nič nismo vedeli« res oblačenje cesarjevih novih oblačil, nam dokazuje mnogo nazornih dejstev. Mnoga pričevanja pa nam dokazujejo, da kljub tabujskemu »nič nismo vedeli« lahko rečemo: vsakdo je vedel vsaj del zgodbe o velikem zločinu titoizma proti človečnosti.
Tako je vsak od nas postavljen pred izbiro, ali braniti tabu, živeti v »sanjah (morda tudi v morah) in lažeh« ali priznati, da nas je sram, ker smo morali lagati drug drugemu, živeti v laži, pristajati na zločin, skrivati svoje bolečine drug pred drugim, hoditi mimo žrtev, morišč in morilcev, kot da jih ne vidimo« (Dežman, 2008).
Proti terorju tabujev ves čas ugovarjali številni ljudje, ki so v upiranju režimskemu vsiljevanju molka, brezvestnosti, brezpravja tvegali tudi življenja. Uporniki proti »nič nismo vedeli« so bili številni. Milko Mikola opozori, da so o velikem zločini titoizma obveščali javnost že zdavnaj pred Edvardom Kocbekom. Tako je bila zaradi tega obsojena Angela Vode (1947), Elza Premška je bila obsojena na smrt in ustreljena (1947), o pobojih je v šesti številki revije Stvarnost (december 1951–februar 1952) in v zborniku Stvarnost in svoboda (1952) objavil sestavek Sodobna slovenska problematika, v katerem piše tudi o poboju domobrancev: »Dejstva, da niso nikoli javno priznali tega množičnega umora, ki še presega katynskega, in da si ni upal nihče prevzeti zanj odgovornosti pred javnostjo, dokazuje, da se tisti, ki so ga ukazali, dobro zavedajo, da so storili s tem zločin« (Mikola, 2012).
Komunistični oblastniki niso mogli utišati ljudi niti leta 1945. V Arhivu RS je Željko Oset odkril pismo, ki ga je sestra dveh umorjenih domobrancev v septembru 1945 pisala Borisu Kidriču:
»Tov. Kidrič !
Dolgo imam že namen, a danes sem se odločila, da pismeno spregovorim z Vami. Sicer me ne poznate, a jaz tudi ne osebno, pač pa že štiri leta slišim vaše ime. Veste kod sem? Vilemira je moje ime, sestra dveh domobrancev, ki sta svoji mladi življenji položila na oltar domovine, ker tako je velel domovine ukaz.
Se čudite? Vse mogoče. A nočem se prerekati z vami, ker moje srce ne ljubi maščevanje, čeprav bi imelo pravico do tega. Pač pa imam sveto pravico, da vas skoro po dveh mesecih od (dneva) amnestije vprašam: kje so vsi tisti naši fantje in možje, ki ste jih imeli v rokah, kje se danes nahajajo? Predvsem pa vas vprašam za one, ki so se nahajali v taborišču v Teharjih pri Celju, tam sta bila tudi moja brata. Bili so odpeljani okrog 20. junija, kam, to boste pač vedeli, ker morate vedeti, kajti zanje boste dajali strog odgovor. Če sta bila vojna zločinca moja brata, čemu jih niste dali pred sodišče? Seveda vi in vsi vaši krvavi pomagači pač veste, da so bili vsi ti fantje poštene, vedeli ste že takrat, da jih boste morali enkrat izpustiti, a ste se bali, da bi jih preveč ostalo, bali ste se jih – udarnikov, vi bojazljivci, ki imate težko vest, da se bojite tudi sence vsakega poštenega človeka. Pa saj se lahko bojite, kajti: kri njih, ki je bila po nedolžnem prelita dva meseca po končani vojni, bo nekoč zadušila tudi vas vse.
Kočevski Rog – strahotno brezno. Krimska jama, Jelendol, Grčarice, Jelendol, Grčarice, Mozelj, Teharje, Šentvid in še na stotine drugih – vidite, zgovorna priča vaših umorov, vaše »Svobode« v znamenju srpa in kladiva.
Povejte mi, kam so šli tisti transport, napolnjeni s cvetom naroda, z našimi domobranci? Samo to mi povejte tov. Kidrič, »osvoboditelj« slov.naroda. Čemu nosi vsak tretji partizan obleko »belih«?
Ne ugibajte kdo sem! Bolje za vas in zame, da se ne poznava. Povem pa vam, da sem hči sončne Dolenjske, vredna in poštena, da sem sestra tistih, ki se niso borili za »svobodo« kakršno uživamo, ampak za boljšo bodočnost naroda. Moje roke in moje srce je čisto, lahko vam pogledam v oči, ker imam čisto vest, mislim da bolj kot vsaka, ki se je štiri leta borila v gozdovih.
Torej tov. Kidrič, rada bi slišala ali vsaj čitala vaše mnenje in predvsem odgovor na moja vprašanja.
Čakala bom na vaš odgovor v dnevniku »Ljudska pravica« v dneh od 23. -26. sept.
Torej
Vaša dolžnost – moja pravica
Vilemira«
Preveč je bilo smrti, gorja in krivic, da bi jih bilo mogoče pozabiti. Damnatio memoriae – prekletstvo spomina, ki so ga izrekli komunisti nad svojimi žrtvami, njihovimi grobovi, žalovanjem in spominjanjem njihovih svojcev, ni moglo prevladati. Človek ni smet, ki ga lahko odpihne zaukazana pozaba.
Literatura:
Dežman, Jože. Tranzicijska pravičnost. V: Dežman, Jože (ur.). Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč : 2005-2008. Ljubljana: Družina, 2008, str. 251-431
Mikola, Milko. Rdeče nasilje : represija v Sloveniji po letu 1945. Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2012.
Foto: Flickr
