Grofica z brado

Foto: Flickr
Foto: Flickr

Letošnji Eurosong je verjetno marsikoga osupnil. Morda že zaradi tega, ker ni bilo mogoče povsem jasno določiti spola zmagovalca/zmagovalke. Že ko sem bežno spremljal polfinale, sem postal pozoren na bitje, ob katerem sem se spomnil na znamenito radijsko igro Franeta Milčinskega Ježka »Zvezdica Zaspanka«. Namreč, ko je glavna junakinja igre zaradi svojega neprestanega zamujanja v službo za kazen morala oditi na zemljo med ljudi, se je znašla na nekem sejmu, kjer je bilo mogoče zaslediti kup raznih komedij in pojav. Med njimi je bila omenjena tudi »grofica z brado«. Ko sem v svojih zgodnjih otroških letih poslušal to radijsko igro in mimogrede zasledil tudi bradato grofico, si tedaj kaj takšnega v živo nisem mogel niti zamisliti. Vse do letošnjega Eurosonga.

A vendar me izbira zmagovalca/zmagovalke s precej razvpitim imenom Conchita Wurst (mimogrede, ime Conchita v nekaterih južnoameriških državah označuje vulgarno besedo za ženski spolni organ, medtem ko »wurst« v nemščini pomeni »klobasa«) niti ni presenetila. Namreč, Eurosong že dolgo ni več tekmovanje, kjer bi bila v ospredju glasba. Takšen značaj je imel morda do tedaj, dokler je na omenjenem tekmovanju v živo igral orkester. Ko pa so reforme odplaknile tudi to pridobitev, se je vse skupaj spremenilo v nekakšen šovbiznis, na katerem praviloma zmagujejo tisti, ki pokažejo najbolj bizaren imidž. Sicer pa po glasbeni plati Eurosong ni prinesel kakšnih velikih presežkov, ki bi lahko spominjali na znameniti »Waterloo« skupine Abba izpred štirih desetletij – zanimiv naslov o slovanskem bratstvu so sicer imeli predstavniki Poljske, a primanjkljaj pri sami kakovosti in izvedbi je težko prikriti zgolj z vokalnim »mijavkanjem«. Verjetno je bil primanjkljaj kakovostnih in prijetno zvenečih skladb dodatna motivacija za to, da je evropsko občinstvo podleglo »fobiji pred homofobijo«, kar pa se leta 2002 v Tallinnu ob nastopih naših Sester (neki duhovitež jih je na svetovnem spletu prekrstil v »Sestrake«) ni zgodilo. Je pa zato pred poldrugim desetletjem tedaj na zunaj skoraj neopazen status transseksualca dobro vnovčila zmagovalna Dana International.

Vrh ledene gore genderizma

Toda letošnji Eurosong je odprl tudi nekatere druge dileme. Da se je tako opevana »drugačnost« že zdavnaj razvila iz uporništva v »mainstream«, je že znano. A kaj lahko opazimo pri razvpiti Conchiti poleg brade, ki se nekako ne ujema z ženskim imidžem? Morda to, da je bradata gospodična v smislu spolne identitete nekaj, kar ne moremo uvrstiti ne med moške, ne med ženske.  Gre za vrh ledene gore vsega tistega, kar je že pred davnimi leti ušlo iz Pandorine skrinjice t. i. genderizma, ki smo ga sicer še ne tako dolgo nazaj nekoliko zavrli z zavrnitvijo družinskega zakonika na referendumu, a je dobil svoj zagon preko razvpitega poročila Lunaček v Evropskem parlamentu. Z borbo proti tradicionalnemu pogledu na spolno identiteto (tj., da se zavest o spolu ujema s tem, kar v resnici smo) pa se dejansko iz ljudi ustvarja mentalne in duhovne invalide, s katerimi je mogoče brez težav manipulirati. Prav zato je genderizem še kako nevarna ideologija, nekakšna rak rana sodobne potrošniške družbe.

»Jaz, bratje, pa vem za domovino…«

Vendar pa se problem razlike med tem, kar smo, in tem, kako dojemamo sebe, zrcali tudi v odnosu do naše države. Pred četrt stoletja je na ljubljanskem Kongresnem trgu pesnik Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo, katere osrednja zahteva je bila »suverena država slovenskega naroda«. Dejansko je šlo za nekakšen kratek povzetek nacionalnega programa, ki je bil dve leti prej objavljen v 57. številki Nove revije, vendar nato zaradi procesa proti četverici ter nastanka novih neodvisnih političnih organizacij prenesen iz sramežljivega okolja intelektualnih miljejev na ulice in trge, torej med navadne ljudi. Tedaj se je sicer pod Majniško deklaracijo – predstavljena je bila zgolj nekaj mesecev pred padcem berlinskega zidu! – podpisalo samo sedem organizacij, poleg novonastajajočih strank (socialdemokrati, krščanski demokrati – tedaj še pod okriljem Slovenskega krščanskega socialnega gibanja, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza) še Društvo slovenskih pisateljev, Društvo slovenskih skladateljev ter Univerzitetna konferenca ZSMS (opomba: pri UK ZSMS gre za predhodnika sedanjih študentskih organizacij, medtem ko se je »republiški« del ZSMS nato preoblikoval v LDS in je v praksi celo nasprotoval prvi točki Majniške deklaracije, čeprav je bila prireditev, kjer je bila deklaracija prebrana, zaradi prepovedi javnega zborovanja s strani SZDL formalno organizirana kot »odprta seja predsedstva republiške konference ZSMS«). Ob tem velja spomniti na tretjo točko tedanje deklaracije, češ da je glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost slovenska država lahko utemeljena le na »spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, ter družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije«.

Sovražni prevzem države

Čeprav smo dve leti po Majniški deklaraciji dosegli cilj iz prve točke, torej suvereno državo slovenskega naroda, se zdi, da je iz slovenskega zgodovinskega spomina očitno neznano kam izpuhtela zavest o tem, zakaj smo se pravzaprav sploh odločili za demokracijo in samostojno državo. To je morda le eden od razlogov, da se je po osamosvojitvi Slovenije lahko zgodil sovražen prevzem osamosvojitvene »zgodbe o uspehu«, ki se je skozi leta sprevrgel v svoje nasprotje. Deloma je temu botrovala tudi naivnost in zaslepljenost precejšnjega dela demokratičnega tabora. Slednji pa je bil v resnici močno prepreden s kadri, ki so v resnici delali za komunistično Jugoslavijo, svojo intimno usmeritev pa skrivali kot kača noge. Verjetno so prav tovrstne »Vodiške Johance« kasneje največ pripomogle k številnim razočaranjem v poosamosvojitvenem obdobju, zaradi česar se danes marsikdo sprašuje, zakaj smo se sploh osamosvojili in razbili Jugoslavijo. Pri tem se grešne kozle največkrat išče kar v »osamosvojiteljih«, »neoliberalcih«, izkoriščevalskih »bruseljskih birokratih«, itd. Videti je, da so dimne zavese z navideznimi krivci imele dovolj velik učinek, da se je slovensko volilno telo vsaj dosedaj brez slabe vesti v večini odločalo za tiste politične sile, ki so zagovarjale kontinuiteto z Jugoslavijo (saj so iz nje navsezadnje tudi izšle). Posledic takšnega ravnanja pa praviloma niso znali povezati z naraščajočo postsocialistično birokracijo v kombinaciji z visoko javno porabo (posledično visokimi davki) ter tranzicijskim plenjenjem. In ko se je zgodba z »levico« izpela, so se ti kadri reciklirali v nove stranke in nam ponudili »nove obraze«, ki niso »ne levi ne desni« (ker so slednji itak »vsi isti«). Praviloma so sledila nova razočaranja in vse večja volilna abstinenca.

Čebinski zidovi

Jasno je, da je tovrstna »mesijanska« ideja o preseganju »levice« in »desnice« v resnici mati vseh laži slovenske tranzicije, saj gre dejansko za nadaljevanje vladanja »globoke države«, ki se na zunaj vzdržuje z »reciklažo novih obrazov« pod kontrolo botrov. Kar se verjetno ne bi zgodilo, če bi imeli dovolj utrjeno identiteto slovenske državnosti, ki je nastala v odporu zoper slovenske berlinske (pardon, čebinske) zidove, ki se vedno znova obnavljajo. Prav zato je tudi vredno, da podpremo novo različico Majniške deklaracije (vključno z zborovanjem v nedeljo, 18. maja), ki je kot dopolnilo slovenskega nacionalnega programa šele prvi korak na poti notranje osvoboditve. Šele ob notranji osvoboditvi, očiščenju mentalitete ter prenovi slovenskega zgodovinskega spomina bomo lahko iz naše srede izločili vse podtaknjene marionete v slogu »grofice z brado«.