Greh potrošništva

Politično menjavanje je vedno negativna kadrovska selekcija

Na Siolovi spletni strani je bilo obvestilo, da je kolumnista ekonomista dr. Janeza Šuštaršiča zamenjal Franci Kek. Že takoj po opravljeni »depolitizaciji« in zamenjavi urednika Petra Jančiča je bilo obvestilo, da je pronicljivega kolumnista dr. Žiga Turka zamenjala Nika Kovač. Odločitev novega urednika je pričakovana glede na ideološkost prevzema. Poslovnost take odločitve je pa podobna, kot da bi dalaški žrebički Luko Dončiča in Kyria Irvinga zamenjali z Edom Muričem in Luko Rupnikom. Z eno razliko.

Edo in Luka dokazano znata igrati košarko (smo velikokrat videli na TV in jaz tudi v živo), medtem ko za Francija in Niko ni samoumevno, da znata pisati kolumne. Kot študent in kasneje predavatelj dobro vem, da je danes daleč od samoumevnega, da je tekst (seminarska ali diplomska naloga ipd.) v resnici nastala s strani podpisanega. Kot predavatelj sem celo zelo »staromodno« zahteval od slušateljev, da so povzetke člankov in seminarske naloge napisali na roke. Utemeljeval sem s tem, da naj vsaj prepišejo in ne samo skopirajo že napisan tekst.

Oba primera (resnični in namišljen) pomenita negativno kadrovsko selekcijo, V primeru dalaških žrebičkov seveda to ni možno. Edo in Luka sta lahko še tako »fejst« fanta, ampak meritokracija, ki je v vrhunskem profesionalnem športu, vpetem v neizprosen tržni boj, nekaj samo po sebi umevnega. Drugačna zgodba pa je v primeru, ko mediji niso na trgu in jih vzdržuje politika kot pomemben faktor za obstanek na oblasti.

Nekaj o zgodovini boja proti grešnemu potrošništvu

Na videz nepomembna je zveza z v medijih zelo priljubljeno temo: potrošništvo. S tem »neljubim« pojavom se ukvarjajo vsi mediji (tudi t. i. desni), najsibo tiskani, avdiovizualni, na spletu, v vsakodnevnem »debatiranju« itd. Večinoma potrošništvo obsojajo kot rak rano sodobne družbe. Pa je res problem to samo danes? Je to v resnici sploh problem?

Najprej si poglejmo, s čim se (pretirano) potrošništvo istoveti. Od nekdaj se to istoveti s posvetnostjo, nezmernostjo, poželenjem po človeku nepotrebnih stvarem ipd., ki mu je nasprotno iskanje duševnega miru kot nekaj edino sprejemljivega. Že to samo po sebi priča, da problem potrošništva ni od danes, temveč od nekdaj. Ljudje so vedno želeli posedovati dobrine in se z njimi poistovetiti, kar navsezadnje omogoča arheologom iz grobnih dodatkov odkrivati način življenja v pradavnini (pa tudi v starem veku, srednjem veku itd.). Simbolno je problematičnost želje po (ne)potrebnih dobrinah prikazana v izvirnem grehu ob neposlušnosti pri uživanju prepovedanega sadeža z drevesa spoznanja dobrega in zla.

Boj proti pregrešni posvetnosti se tudi v krščanstvu vidi skozi njegov celoten razvoj. Cel čas se bije med razvojem družbe in »borcem« proti razvratu (posvetnosti) v Cerkvi. Poleg herezij tipa gnostikov, katarov, bogomilov …, ki so popolnoma zavračali vse posvetno, so se kar naprej pojavljali novi in novi meniški redovi, katerih ustanovitev je vedno temeljila na »povratku« iz posvetnosti v duhovnost. Zakaj je to sploh bilo potrebno? Preprosta razlaga.

Poglejmo si meniške redove. Zelo hitro po ustanovitvi so zaradi koncentracije znanja, delavnosti (tudi bogatih donacij) meniški rodovi postali uspešni in so zato za mnoge postali moteči. Še vedno je v ljudskem spominu menih sopomenka za debelega v kuto zavitega bosopetega »farja«. Znani so tudi primeri, ko se v samih redovih pojavljajo hudi kritiki Katoliške cerkve zaradi »razvrata« oz. posvetnosti v cerkvenih ustanovah. To navsezadnje privede ne samo do ustanovitev novih redov, temveč celo do razkola v Katoliški cerkvi (dominikanec Luter, ki pa ni bil edini, ki je bil pomemben iniciator reformacijskega gibanja k očiščenju grešne Cerkve – popularno so temu rekli boj proti grešnemu »papistvu«).

Brez »potrošništva« bi ne bilo napredka

Po drugi strani pa tudi katoliški misleci celoten čas iščejo pot, kako »potrošništvo« kot gonilo razvoja opravičiti pred samim seboj in verniki. Zelo poenostavljeno: če ni kupcev, tudi proizvod ni potreben, če pa to ne obstaja, ni možen razvoj človeštva. Že v srednjem veku (mislim, da v 13. stoletju) so uspeli doseči izjemen uspeh, ko so na teološki ravni medsebojno ločili oderuška posojila (ki so vodila v osebno pogubo posojilojemalca) od posojil, ki so omogočala razvoj podjetništva (za odprtje novih poslov, razvoj novih proizvodov ipd.). Skratka, da poenostavimo: potrošništvo je v resnici gonilo napredka, je pa tudi v človeški naravi, da si želi vedno več in vedno boljših produktov ali storitev. O »potrebnih« in nepotrebnih dobrinah ne bi razpredal, je pa o tem zelo dobro kolumno pred časom na svoji spletni strani objavil Žiga Turk (Žiga Turk s Čas/opis/a, Kupujete, česar ne potrebujete?).

Za trošenje pa sta pomembna dva elementa: dobrine in sredstva za pridobivanje teh dobrin. In sedaj povezava na zamenjavo kolumnistov na Siolu (nista bila samo Žiga in Janez »zamenjana«). Negativna kadrovska selekcija, ki jo vedno uvede »napredna« levica, na koncu privede do situacije, ko pride do težav tako pri dobrinah (jih ni na policah, oz. niso dostopne storitve – kot npr.: zdravstvene storitve) kot pri sredstvih za nakup teh dobrin. Še vsak primer, ko meritokracija ne deluje oz. se pojavi negativna kadrovska selekcija, je privedel do hudega nesorazmerja med ponudbo in povpraševanjem.

Ob centralnem planiranju težave s potrošništvom izginejo

Uvajanje centralnega planiranja, kot temu pojavu pravi Hayek, ki je posledica vpletanja politike in preko nje nastavljenega uradništva, zelo hitro privede do težav pri kvaliteti izvajanja aktivnosti. In to ne samo v javnem sektorju, zelo hitro se pojavi tudi v profitnem sektorju, ki ga usmerja politika neodvisno od lastništva podjetij – lahko je zasebno ali državno. In to vedno pripelje do pomanjkanja. Znan je primer, ko je Hruščov ob obisku sedeža ZN v NY zahteval, da mu predstavijo uradnika, ki tako kvalitetno zapolnjuje trgovine, da v njih nič ne manjka. Mladina, ki ni »okusila« osemdesetih let prejšnjega stoletja (prej je pa tako in tako bilo še slabše), si verjetno težko predstavlja, da v trgovinah ni možno kupiti izdelkov, pri čemer cena sploh ni važna – izdelkov pač ni.

Pa tu ni šlo za luksuzne predmete, temveč za najbolj nujne artikle že v tistem času: pralni prašek, sladkor, kava, olje, meso (danes bi vegani rekli, da je tako prav), osnovni električni material, cement itd. Banan, plenic, prave čokolade ipd. tako in tako nismo pričakovali v naših trgovinah. Da o sodih in lihih avtomobilskih dnevih, mesečnih bonih za nakup goriva, čakanju z 20-litrskimi kanglicami v vrsti za kurilno olje sploh ne govorimo. Ni bilo deviz za nakup naftnih derivatov. Spomnim se, kako je brat čakal od polnoči pred trgovino z osnovnimi preparati za opravljanje frizerske delavnice (Ilirija na Tržaški), da je oče sploh lahko opravljal dejavnost. Uvoz takrat praktično ni bil mogoč, na trgovskih policah pa materiala ni bilo.

V »zlatih časih Juge« smo se s potrošništvom spoznavali v krajih preko meje

Kot turistični vodnik sem spomladi in jeseni vsak konec tedna vodil sindikalne izlete v Avstrijo ali Italijo, kasneje celo na Madžarsko in Češkoslovaško, ki so bili predvsem namenjeni nakupovanju osnovnih življenjskih artiklov. Neko obdobje tega skorajda sploh ni bilo možno izvajati, ker je Milka Planinc uvedla depozit (500 DM) za prehod čez mejo. Še zdaj se s cmokom v grlu spominjam teh izletov, ko potnikov sploh ni zanimalo, kje se vozimo, kaj si ogledujemo, temveč je bilo pomembno samo nakupovanje. V subvencioniranih čeških trgovinah so se na organiziranih »ropih« elektromateriala (bil je mnogo cenejši kot doma, predvsem zaradi menjavanja valute na črno), domačini držali za glavo.

Ob tem ne smemo pozabiti, da se denar ni menjal v bankah, ampak običajno pri vratarjih v tovarnah, ki so postali neuradne menjalnice dinarjev v nemške marke (DM) in obratno. Država pa je nujne valute pridobivala s subvencioniranem izvozom (npr. slovensko pivo, mineralna voda ipd. je bila za mejo celo za naše razmere smešno poceni), da o »yugo amerika biznisu« sploh ne govorimo. In pa predvsem z nakazili zdomcev, ki so morali zaradi izjemno visoke brezposelnosti iskati zaslužek v državah Zahodne Evrope. Za njihov odkup pa se je tiskal denar na Topčiderju.

V tistem času sem se osebno v resnici prvič srečal s »problemom« viška produktov. Avtomobile so v Italiji in Avstriji (dlje smo, razen pripadnikov elite, težko prišli) prodajali v dolgih vrstah avtosalonov ob isti cesti (npr. v Celovcu, Vidmu). Pri nas smo plačane yugote, katrce (že luksuz) čakali mesece in leta na železniški postaji Kandija v Novem mestu, pri čemer seveda barve nismo mogli izbirati. Oprema pa je tako in tako bila samo ena. Bilo pa je pomembno, da si imel poznanstva na servisu, ker je bilo treba avtomobil (predvsem to velja za zastave) še dokončati (»sšravfati«), tako da je imel dve leti star yugo višjo ceno kot nov. Toliko za obuditev spomina tistih s sklerozo (»nič ne boli, pa vedno nekaj novega zveš«).

P.S.:
In za konec. Nikar ne misliti, da se to več ne more ponoviti. Na področju zdravstva se to že dogaja. »Pametni« uradniki pod parolo boja proti dvoživkam že ustvarjajo dodatno pomanjkanje zdravstvenih storitev. Še tisto malo trga na tem področju, ki je nastal sam po sebi zaradi hudega pomanjkanja dostopnosti javnega (v resnici državnega) zdravstva, skušajo povsem zatreti. Berem, da so 100 zdravnikom na UKC prepovedali »popoldansko delo« pri zasebnikih (koncesionarjih?) in zato zdravniki dajejo odpovedi na UKC. Če ni banan, bencina na vsakih 100 m, tudi brez mesa bi šlo, ampak brez danes v svetu normalno dostopnega zdravljenja zaradi velikega napredka na tem področju se je (bo) pa zelo težko sprijazniti. Je pa res, da če žabo počasi kuhaš, sploh ne zazna, kdaj je kuhana.