Eden od komentarjev ob izidih trojnega referenduma je bil, češ da je premagano zlo. Prav gotovo je bilo s to izjavo »nevladnice« mišljeno, da je zlo slovenska desnica, kakršnakoli že je in kolikor jo pač še je, da je zlo sopomenka za sodržavljane, ki so glasovali o vsebinskih vprašanjih treh zakonov, ter da je najhujše zlo za Slovenijo Janez Janša. Zlo je bilo pripisano pobudnikom referendumov in volivcem, ki referendumov niso razumeli kot politično navijaštvo in niso z glasovanjem podprli aktualne levičarske vlade. Zlo naj bi bili volivci, ki so se zavzemali za vitkejšo državo, za uravnoteženi politični vpliv na RTV in za takojšnje dostojnejše življenje starostnikov.
Zlo brezbrižnih volilnih upravičencev na desni
Če nekoliko natančneje premislimo, je v predrzni in žaljivi izjavi predstavnice neizvoljene »četrte koalicijske stranke«, kar 8. marec de facto je, tudi nekaj resnice. Lahko se strinjamo, da so zlo za našo demokracijo brezbrižni volivci, ki so zaradi opustitve pravice do glasovanja pripomogli h klavrnim izidom. Povzročili so zlo in sramoto, ker je bilo število glasov proti zakonskim novelam daleč pod predpisanim kvorumom in s tem onemogočili vsaj časten poraz.
Vsi sodržavljani, ki so imeli pišmeuhovski odnos do referendumov in niso pripomogli vsaj k dosegi kvoruma 390.000 glasov, niti slučajno nimajo pravice oglašati se in sitnariti zaradi škodljivih posledic dokončne uveljavitve novel treh še kako pomembnih zakonov. Ni važno, ali je šlo za brezbrižnost ali zavedenost ali oportunizem. Po toči zvoniti je prepozno. Še dobro, da je Državni zbor prepovedal referendum o noveli zakona o dohodnini, ker bi bil rezultat tega enaka polomija, kot smo ji bili priča pri nedavni tako imenovani zmagi nad zlom. Saj še nismo pozabili, kaj je bilo obljubljeno med spomladanskim predvolilnim plesom. Parola znižanje plač, zvišanje davkov je bila za volivce, ki očitno bolehajo za stockholmskim sindromom, še kako učinkovita.
Koliko ministrstev bomo imeli?
Odgovor: veliko, preveč. Še več pa nepotrebnih stroškov zaradi napihovanja birokratskih balonov. Tolažimo se lahko, da bomo dejansko imeli vsaj eno ministrstvo manj od števila, ki je zapisano v noveli zakona o vladi. Tisti noveli, ki je bila pravkar izglasovana na referendumu. Služba Vlade Republike Slovenije za digitalno preobrazbo, ki naj bi se preimenovala v Ministrstvo za digitalno preobrazbo je v nekaj mesecih uničila vse, kar je uspešno naredil in načrtoval za našo prihodnost minister Mark Boris Andrijanič. Nova ministrica Emilija Stojmenova Duh pri svojem vladanju zaenkrat načrtuje le računalniško opismenjevanje in delitev opreme socialno šibkim. Za to državno regulirano dobrodelno dejavnost ne potrebujemo ministrstva in jo brez najmanjše škode lahko potisnemo v famozno Ministrstvo za solidarno prihodnost. Če pa to ne bi bilo izvedljivo, sta rezervni možnosti pri Rdečem križu in Slovenskem karitasu. Pri slednjih bi bili prihranki osupljivi.
Kakšno digitalno preobrazbo lahko pričakujemo od ministrice z vrhunskimi računalniškimi kompetencami, pokaže njena takojšnja nesebična pomoč kolegu ministru za zdravje, ki se mu neustavljivo brišejo digitalne napotnice. Število teh je že močno preseglo število zastavic, ki so jih ponosni nasledniki komunistov z nepredstavljivo zlobo flancali v parku Tivoli. Bili so natančni: 4265 zastavic, 4265 žrtev korona virusa naj bi imela na vesti osovražena vlada.
Tudi Ministrstvo za kulturo bi lahko ukinili brez škode oziroma z znatnimi koristmi in prihranki. Dejavnost bi prenesli v dva druga resorja, in sicer Ministrstvo za obrambo in Ministrstvo za finance. Pri obrambnem ministrstvu bi ustanovili Direktorat za kulturni boj ter v veži finančnega ministrstva postavili bankomat za vse dovolj naše umetnike. Finančni minister bi moral vsekakor predpisati mesečne limite dvigov denarja. Problem menda smrtno nevarne stavbe Drame je s foto terminom predsednika Goloba in ministrice Vrečko rešen in Frankfurtski sejem z izgonom Dimitrija Rupla tudi, drugih problemov pa tako ni ali jih nočemo videti.
Borut Pahor, novi lobist Ministrstva za zunanje zadeve
Srečna Slovenija, v kateri je lahko samo prvi predsednik imel tri mandate; njegovim naslednikom je to z zakonom onemogočeno. Slovenska javnost je bila zaskrbljena, kaj bo odhajajoči predsednik Borut Pahor počel po 23. decembru, ko se mu izteče drugi mandat. V matični stranki SD je zavladala panika ob namigu, da bi se morda vrnil v njihove vrste in jim z modrostjo in izkušnjami vlekel strankarski voz iz blata.
Srečna Slovenija, ki ima tako nesposobno zunanjo ministrico, da se je morala ponižati in prositi bivšega predsednika republike za pomoč pri nalogi, ki ji sama ni kos. Pograbila jo je namreč panika, da sama ne bo uspela prepričati zadostnega števila članic OZN za podporo pri kandidaturi Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta ZN. Prav gotovo so nalogo, kar zadeva Evropo, otežili štirje slovenski rusofilski poslanci, ki v evropskem parlamentu niso glasovali za resolucijo o uvrstitvi Ruske federacije med teroristične države. Kako uspešno v Evropi in svetu lobira Belorusija, ki se kosa s Slovenijo za taisti sedež v VS, lahko samo ugibamo. Zavedati se moramo, da je gromovniška podpora Lukašenke Putinu namenjena predvsem medijem, sicer pa se Belorusija kar se le da izogiba ukrajinske klavnice. O nesoglasjih med Minskom in Moskvo lahko samo ugibamo, zlasti še ob sumljivi smrti beloruskega zunanjega ministra.
Pravijo, da je politika umetnost možnega, ki pa je ni zmožen opravljati kdorkoli. Jezičnost, nove in nove cunjice ter čeveljčki ni dovolj, potrebno je imeti politični občutek in zdravo kmečko pamet. Pa brez zamere, ministrica Tanja Fajon, vaših sogovornikov po širnem svetu fantaziranja o Janši in LGBT+ ne ganejo. Tudi vsi cirkusi okrog zbiranja podpisov za predsedniško kandidatko so bili le notranjepolitično politikantstvo, ki je daleč od zrele zunanje politike. Znate še kaj drugega?
Je sedenje na dveh stolih krščanska vrlina?
Poseben članek bi si zaslužilo tudi ponujanje Nove Slovenije – krščanske demokracije, ki brez sence sramu sili v golobnjak. Sprva je to počela v zakulisju, zdaj pa že na odprti sceni razkazuje svojo dvoličnost. Imajo dva Pogorelca in bati se je, da bo stranka ob naslednjih volitvah tretji pogorelec.
Z avtorjem zapisa se absolutno strinjam. No, v naslovu članka pa bi vseeno dodal še dve besedici, tako da bi se le-ta glasil: Golobova plesna – in plesniva – karavana gre dalje. Sovražni govor? Ne, po dr. Žigi Turku gre samo za realen opis stanja.
Glede pogorelskega obračanja NSI pa malce parodije. Takoj po vojni so nas že v prvem razredu pitali z neko pesmico, ki jo začuda še zdaj pomnim:
“Tonček je prišel, torbico nosil, za partizane živeža prosil,
soseda je dala jajčeca tri, mala Marjanca pa ščepec soli.”
Starši so nam rekli, da za živež niso nič prosili, samo prišli so in vzeli.
No, zdaj pa še pesmica v moji, posodobljeni preobleki:
“Toninček je prišel torbico nosil za svojo stranko drobtinice prosil,
Svoboda je dala klopotce tri, Levica na rane pa ščepec soli.”
Občutek imam, da bo naše ljudi kmalu minila volja do plesa. Ko se človek zbudi iz pijanosti, ima običajno glavobol.