Jutri se bodo pred zgradbo vrhovnega sodišča ponovno začeli vsakotedenski shodi. Da, prav tisti shodi, ki so do poletja potekali vsako sredo, vendar je omenjeni termin »zasedla« skupina, ki podpira Branka Maslešo in njegove oprode. Obstaja pa seveda možnost, da bo ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi razvpiti Goran Klemenčič, skušalo shod s silo preprečiti, češ da je organiziran brez soglasja ministrstva.
A jutri se bo že v dopoldanskih urah v sodni zgradbi začel še en dogodek. Avtor teh vrstic bo namreč stopil pred sodnike kot osumljenec utemeljenega suma kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (160. člen kazenskega zakonika). Konec januarja 2012 sem namreč na spletni strani Demokracije, ki jo pravkar berete, objavil dokaj postranski komentar k člankom iz Slovenskih novic o gospodični, ki je najela celo več stanovanj in vanj naselila golobe. Posledice so bile seveda katastrofalne. Toda pozor – najemnica stanovanj je začela s pomočjo policije in sodišč uveljavljati svojo voljo in je lastnico stanovanja celo kazensko ovadila, kar se mi je zdelo totalno deplasirano početje. In sem se vprašal, ali je ljubezen do živali res nad pravno državo. Oseba, ki je najela stanovanje za golobe, me je po dveh letih kazensko ovadila in vložila še civilno tožbo.
Upam, da razumete, da imena te osebe, ki me je spravila na zatožno klop, ne bom javno napisal, ker bi to lahko postalo predmet nove kazenske ovadbe proti meni. Obstaja namreč utemeljen razlog, da ji sodišče ugodi in avtorja teh vrstic spozna za krivega.
Prav tu pa se zgodba šele začne. Moj vir me je namreč obvestil, da naj bi moja tožnica menda vložila okoli 70 postopkov (!), torej kazenskih ovadb in tožb. Pri vseh naj bi bila tudi oproščena sodnih taks in drugih stroškov. Kaj to pomeni? Prvič to, da se tožnica lahko zanese na to, da brez večjih težav vlaga vedno nove in nove ovadbe proti ljudem, ki bi jo lahko le posredno kritizirali, medtem ko ji sodišče tega sploh ne zavrne! Tudi če se postopek za toženo osebo konča ugodno, mora vseeno sam poravnati stroške, ker je tožnica pač oproščena plačila sodnih stroškov, saj ji le-te subvencionira država, s tem pa vsi davkoplačevalci! Medtem pa mora oškodovanec, ki je bil krivo ovaden (kar je tudi kaznivo dejanje s strani tistega, ki je krivo ovadbo vložil!), sam kriti stroške, ker mu jih pač ne bo nihče povrnil. Oškodovan je torej materialno, pa tudi psihično zaradi pritiska, ki ga nanj izvaja tisti, ki je vložil ovadbo. Vrh tega pa je oškodovana tudi država, saj se mora ukvarjati z bagatelnimi sodnimi postopki, ki nimajo nobenega smisla. Vse to povzroča »zabasanost« sodišč, pa tudi na dejstvo, da stroški teh postopkov bremenijo proračun.
Skratka, ni samo primer Patria tisti, ki je slovenski državi in davkoplačevalcem ukradel denar, ki bi šel lahko za druge, veliko bolj smotrne namene. Sodna veja oblasti sicer lahko prosjači za nova proračunska sredstva, vendar je odgovornost za to stanje tudi na sodnikih samih in tudi na ministru za pravosodje Goranu Klemenčiču, ki bi moral to sistemsko zlorabo pravosodja preprečiti.
Očitno pa Klemenčiču »dol visi« za preprečevanje zlorab v pravosodju, saj se trenutno bolj ukvarja s tem, kako bi odgnal vztrajnike izpred sodišča, tako kot je ljubljanska SZDL maja 1989 prepovedala shod (a jo je ZSMS takrat prelisičila in sklicala javno sejo kar na Kongresnem trgu, takrat je Tone Pavček tudi prebral Majniško deklaracijo). Podobno velja tudi za ministrico za zdravje Milojko Kolar, ki se ji bolj pomembno zdi, da zavaruje novega (in arogantnega) direktorja UKC kot da prepreči zlorabe v zdravstvu. In smo spet pri vprašanju: kako se je leta 1989 končala aroganca romunskega tirana Ceauşescuja? Odgovor že veste.
Vir: Demokracija
