Le s spremembami davčnega sistema oz. z manjšo obremenitvijo plač se lahko visoka rast lahko prelije v večje plače in večjo blaginjo.
Znano je, da se EU, kot tudi večina sveta nahaja v fazi gospodarske konjunkture in pospešene gospodarske rasti. Za Slovenijo, lahko rečemo, da je ta faza predvsem rezultanta dveh zunanjih faktorjev. Prvi je visoko povpraševanje v Nemčiji in drugih državah, kamor izvažamo, druga pa je povezana s politiko Evropske centralne banke (ECB), ki vztraja na nizki ali ničelni obrestni meri. Izvozno usmerjena podjetja imajo tako priložnost povečevati izvoz, nekatera so to priložnost dobro izkoristila. Politika ECB pa omogoča državi kot podjetjem cenejše odplačevanje dolgov in najemanje novih kreditov.
Tudi g. Vasle, dosedanji in morda tudi bodoči direktor vladnega Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) izpostavlja v intervjuju za SP Dela (13. januar) dobre, celo odlične gospodarske rezultate. Omenja, da Slovenija zaostaja za povprečjem EU nekje okoli 20 odstotkov, vendar ne navaja natančnejših podatkov oz. primerjav. Tudi ne omenja, da se sedaj lahko (realno) primerjamo z višegrajskimi, baltiškimi državami ter južnim krilom EU.
V smislu nominalnega BDP na prebivalca, je Slovenija še vedno vodilna v skupini novih članic iz vzhodne oz. srednje Evrope. Kar zadeva realni BDP, pa se kaže drugačna slika. Tu je treba upoštevati dva kazalnika, BDP glede na standard kupne moči ter indeks Dejanske individualne potrošnje – AIC (Actual individual consumption), ki se nanaša na končno potrošnjo gospodinjstev. Po mnenju nekaterih analitikov, naj bi ta kazalnik (AIC) še najbolj natančno meril stopnjo blaginje (sklicujem se na podatke Evrostata in Sursa). Če pogledamo prvega, ugotovimo, da je Češka pred nami (dosega 88 odstotkov EU povprečja. Medčasovna primerjava (2005 – 2016) pokaže, da Slovenija ne napreduje. Leta 2005 je imela 87 odstotkov povprečja EU, leta 2008 pa že 90 odstotkov, v 2016 pa 83 odstotkov.
Upoštevajoč indeks individualne potrošnje, pa je Slovenija na isti ravni kot Slovaška (obe 76 odstotkov EU povprečja), boljša je Češka, vendar je na prvem mestu, nekako presenetljivo Litva (85 odstotkov povprečja). Zelo blizu sta Estonija in Poljska. Od drugih (južnih) članic EU pa imajo boljše rezultate Malta, Ciper, Grčija in Portugalska (obe zadnji imata sicer manjši BDP v standardu kupne moči, Ciper pa isti kot Slovenija). Teh podatkov ne bi jemal kot suho zlato, toda sklep (in scenarij), da Slovenijo dohitevajo in prehitevajo tako višegrajske kot baltiške države (izjema je Latvija), je precej verjeten.
Zanimivo in skoraj intrigantno je, da direktor Umar-ja ne analizira problematike javnega dolga oz. kako servisiranje tega dolga vpliva na javno finančni položaj in posredno tudi na plače in davke. O tem se lahko natančneje seznanimo v članku Karla Lipnika, objavljenem v Delu z dne 13. februarja (Stavke lahko podražijo državno zadolževanje). Vlada načrtuje za letos celo proračunski presežek v višini 51 milijonov, toda hkrati se je že prve dni januarja zadolžila za poldrugo milijardo evrov (letos naj bi se zadolžila še za 700 milijonov). Letno gre za plačilo obresti za kredite okoli milijarda evrov, kot pravi Lipnik pa se krediti že dražijo. Glede proračuna, »pa mora država za potrebe proračuna poiskati okoli pol milijarde evrov«. Ali to pomeni, vlada se je dodatno zadolžila, zato, da se pohvali s presežkom?
Intervju z g. Vasletom je zanimiv zlasti z vidika tega, česar ni povedal (to pa postavlja pod velik vprašaj zatrjevano avtonomijo UMAR-ja). Če sedaj sestavimo sliko, lahko lažje ugotovimo, zakaj se visoka rast ne prelije v večje plače (in večjo blaginjo) v okviru javnega sektorja, v realnem sektorju pa imamo poučen primer Gorenja. To je možno le s spremembami davčnega sistema oz. z manjšo obremenitvijo plač. Manevrski prostor za tak ukrep, ki ima precej soglasja, pa je zelo majhen, če upoštevamo informacije iz tega kratkega zapisa.