9. decembra 1987 je stavkovni odbor litostrojskih delavcev s Francetom Tomšičem na čelu v Cankarjevem domu ustanovil prvi neodvisni sindikat na Slovenskem po drugi svetovni vojni.
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so bile na Slovenskem ustanovljene prve neodvisne politične in sindikalne organizacije, ki so bile tuje jugoslovanskemu enopartijskemu sistemu. Ta namreč v skladu s svojo totalitarno naravo ni dopuščal neodvisnega političnega in sindikalnega gibanja. V starem režimu so delovale t. i. družbenopolitične organizacije, ki pa niso bile neodvisne in konkurenčne Zvezi komunistov, ampak so kot transmisijske organizacije delovale v skladu z njenimi cilji in načeli. Vsakršno politično organiziranje izven formalno določenega okvira je bilo razumljeno kot protidržavno delovanje. Konec osemdesetih let je Zveza komunistov pod pritiskom mednarodnih okoliščin, gospodarske, politične in nacionalne krize ter zmanjševanja števila njenih članov lansirala tezo o sestopu z oblasti, a pod pogojem, da bi razvijali unikaten sistem političnega pluralizma brez strank (Pučnik 1997: 428).
Najpomembnejša partijska transmisijska organizacija je bila Socialistična zveza delovnega ljudstva, ki je nadzorovala kadrovsko politiko na vseh področjih (še posebej na področju politike, šolstva, kulture, medijev itd.). Kandidati za odgovornejša delovna mesta so morali biti »moralno-politično primerni«, kar je dejansko pomenilo v skladu z voljo partijskih veljakov. Zveza socialistične mladine je bila »valilnica kadrov«, ki naj bi v bodočnosti primerno izoblikovani predstavljali t. i. »avantgardo družbe«. Zveza sindikatov je bila daleč od sindikalnih gibanj, kakršna so poznale zahodne demokracije (Valič Zver 2013: 132).
Proti koncu osemdesetih let se je v alternativnih političnih krogih krepilo prepričanje, da je nujno potrebno opozicijsko politično organiziranje v obliki gibanj oziroma strank. Demokratizacija političnih razmer v jugoslovanski federaciji je predstavljala osnovni pogoj za politično delovanje. Do tja pa je bilo potrebno prehoditi še dolgo, naporno in nevarno pot. Najpomembnejše slovenske opozicijske stranke so nastale v prvih mesecih leta 1989. Kljub pisani množici programov in usmeritev so si bile njihove vizije v osnovnih zahtevah podobne: zahtevale so večjo stopnjo suverenosti Slovenije in razvoj politične demokracije. Večina novonastalih gibanj in strank je bila do stanja v državi izrazito kritična in je zagovarjala spremembe v gospodarstvu, vojski, sociali, šolstvu, zunanji politiki in na drugih področjih družbenega življenja, obenem pa zahtevala tesnejše povezovanje slovenskega in jugoslovanskega prostora z Evropo in s svetom. Proces ustanavljanja strank je bil verodostojen kazalec zaostrenih družbenih razmer na Slovenskem, obenem pa tudi kazalnik krize jugoslovanske federacije in procesa demokratizacije v srednji in vzhodni Evropi konec osemdesetih let 20. stoletja.
Večina najpomembnejših slovenskih političnih zvez in gibanj je bila ustanovljena v prvi polovici leta 1989: Slovenska demokratična zveza 11. januarja 1989, Socialdemokratska zveza Slovenije 16. februarja 1989, Slovensko krščansko socialno gibanje 10. marca 1989. V prvih mesecih svojega obstoja so se novonastale zveze in gibanja srečevali s težavami, ki so ovirale njihov obstoj in razvoj. Deležni so bili mnogih poskusov zastraševanja, srečevali pa so se tudi s finančnimi težavami. Nove zveze in gibanja v primerjavi z obstoječimi družbenopolitičnimi organizacijami niso premogli prostorov in zaposlenih. O rednem financiranju so lahko le sanjali in člani so svojo politično dejavnost financirali večinoma kar iz svojih žepov. Med pripadniki alternative je vladalo veliko nezaupanja, saj so po dolgih desetletjih prepovedanega svobodnega političnega združevanja mnogi od njih na vsakem koraku videli nevarnosti udbovskega nadzora. Njihove bojazni so bile večinoma upravičene, saj so se v novonastale zveze in gibanja vključili številni pripadniki obveščevalne službe, ki so nadzirali delo »od znotraj«, ovirali dejavnosti, vnašali zmedo, sejali strah in sumničenja (Valič Zver: 134–135). Tudi izjave Franceta Tomšiča o mnogih ljudeh, ki naj bi bili »poslani« v Demos, pričajo o dejstvu, da je Služba državne varnosti imela v Demosu razpredeno mrežo svojih agentov. Ti so nastajanje novih političnih strank nadzorovali »od znotraj«, poskušali utrjevati svoj vpliv in po svoje usmerjali slovensko pomlad.
O intenzivnem delovanju tajne politične policije SDV v novo nastalih političnih zvezah in gibanjih ter zlasti v Demosu priča tudi arhivsko gradivo, ki ni bilo uničeno tik pred prvimi demokratičnimi volitvami (in še po njih). Tako lahko npr. v gradivu najdemo poročila sodelavca tajne politične policije, ki se je v tem času imenovala Služba državne varnosti (SDV, nekdanja Ozna oz. Udba). Tajni sodelavec s kodnim imenom »Georg« je bil pripadnik slovenske narodne manjšine na Koroškem, ki je vzdrževal stike z agentom avstrijske obveščevalne službe s kodnim imenom »Ulrich«. Iz podatkov lahko sklepamo, da je bil »Georg« dvojni agent, ki je »Ulricha« po navodilih SDV »obveščal« o razmerah v Sloveniji in Jugoslaviji. Preko »Georga«, ki se je uspel infiltrirati v Socialdemokratsko zvezo Slovenije, je tajna politična policija pridobivala poročila o delovanju SDZS. V gradivu so tako npr. opisani stiki »Georga« z Matjažem Šinkovcem, ki je bil med člani ožjega vodstva SDZS zadolžen za stike s tujino.
Socialdemokratska opcija, ki je bila v slovenskem prostoru prisiljena zamreti s komunističnim prevzemom oblasti, je ponovno oživela v osemdesetih letih. Predstavljala je močno in realno politično alternativo obstoječemu režimu, ki je s partijo in z njenimi transmisijskimi organizacijami obvladoval politično prizorišče. Socialdemokratske ideje so se krepile v času stavke v ljubljanski tovarni Litostroj leta 1987. Stavka je bila posledica drastičnega zmanjšanja delavskih plač in izjemno slabega gospodarskega položaja v državi. Brezposelnost je naraščala, iz dneva v dan pa se je krepilo tudi nezadovoljstvo. Decembra 1987 so litostrojski delavci zagrozili s splošno stavko, kar je oblast poskušala na vse načine preprečiti in vplivati na nadaljnji potek dogajanja. Kljub temu je stavkovni odbor s Francetom Tomšičem na čelu 9. decembra 1987 v Cankarjevem domu ustanovil prvi neodvisni sindikat na Slovenskem po drugi svetovni vojni. 15. decembra 1987 je bilo na zboru delavcev v tovarni Litostroj z volitvami v sindikalne organe uveljavljeno načelo sindikalnega pluralizma. France Tomšič je zboru delavcev predlagal tudi ustanovitev iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, ki bi delovala paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov Slovenije (Tomšič 2010: 143–197; Zver 1996: 90).
Ustanovitve neodvisnega sindikalnega in socialdemokratskega gibanja se je tedanji režim najbolj bal, predvsem iz strateških razlogov. Delavci bi lahko zahteve, ki so izhajale iz neznosnih socialnih razmer, združili s političnimi, legitimnost vladajoče partije pa bi bila ogrožena.
Za predsednika iniciativnega odbora je France Tomšič predlagal Franceta Bučarja, vendar je ta ponujeno funkcijo zavrnil. Idejo o ustanovitvi stranke sta načeloma podprla Rudi Šeligo in Veno Taufer iz Društva slovenskih pisateljev, izmed medijev pa le Mladina in Radio Študent (Tomšič 2010: 199–208). Drugi slovenski mediji, pa tudi politični dejavniki, celo Odbor za človekove pravice, so idejo zavračali. Deležna je bila tudi posmeha. Svojo podporo je bodočim ustanoviteljem socialdemokratske zveze izrazila večina članov stavkovnega odbora železničarjev, ki so stavkali konec decembra 1988 (Zver 1996: 103–105), 31. januarja 1989 pa so na Železniškem gospodarstvu Ljubljana ustanovili svoj neodvisni Sindikat strojnega osebja Slovenije in Istre. Predsednik sindikata je postal Slavko Kmetič, podpredsednik Boro Kovačevič, tajnik Silvo Berdajs in blagajničarka Majda Peterka.
France Tomšič je želel ustanoviti politično stranko na obletnico ustanovitve iniciativnega odbora, vendar so morali zaradi domnevne »zasedenosti« Cankarjevega doma sredi decembra 1988 pobudniki ustanovitev zveze prestaviti za skoraj dva meseca (Zver 2001: 399–410, 403; Tomšič 2010: 235–256). Socialdemokratska zveza Slovenije je bila tako ustanovljena 16. februarja 1989 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Na ustanovnem zasedanju je bilo navzočih najmanj 1400 ljudi (Tomšič 2010: 280–304). V pripravljalnem obdobju je iniciativni odbor deloval v prostorih Univerzitetne konference ZSMS v Kersnikovi ulici 4 v Ljubljani. Sestavljali so ga France Tomšič, Matjaž Šinkovec, Katja Boh, Andrej Magajna, Uroš Šušterič, Slavko Sušec in mnogi zunanji sodelavci. Pri pisanju programske izjave so po navedbah Mladine sodelovali tudi Frane Adam, Uroš Cene, Gorazd Drevenšek, Vida Jan, Gordan Jovanovič, Jožef Kopše, Bogomir Koželj, Pavle Likar, Andrej Magajna, Jože Mencinger, Milan Oder, Roman Pogačar, Boro Terčelj, Gregor Terčelj, Gregor Tomc, Vladimir Turk, Jaša Zlobec. V programski izjavi SDZS, ki je bila objavljena januarja 1989, so zahtevali suvereno slovensko državo, reformo političnega sistema, demokratični volilni sistem in parlamentarno demokracijo, svobodo in pravice posameznika, svobodo političnega združevanja, svobodo govora in tiska, ponovno uveljavitev dela, tržnega gospodarstva, sodoben razvoj kmetijstva, ukinitev zemljiškega maksimuma, samostojnost Slovenije pri oblikovanju gospodarskega sistema in ekonomske politike, avtonomijo sindikata, članstvo v Evropski skupnosti, odprte meje, vojska naj se podredi demokratično izvoljenim oblastem (Tomšič 2010: 256–257, 268–273). Posebej pomemben se je ustanoviteljem SDZS zdel proces nastajanja nove ustave, ki naj bi bila sprejeta z referendumom in so jo razumeli kot predpogoj za spremembe politične klime v državi. Pobudniki ustanovitve Socialdemokratske zveze niso želeli vstopiti v Socialistično zvezo delovnega ljudstva in delovati pod njenim okriljem, vendar pa so zaradi številnih pritiskov vladajoče partijske nomenklature formalno morali pristati na tovrstne zahteve. Ustanovni zbor SDZS je podpisano izjavo zavrnil in se odločil za pristop k SZDL, ko se bo o tem odločilo celotno članstvo SDZS. Republiški izvršni svet je januarja 1989 v odgovoru na vprašanje zsmsjevskega politika Toneta Anderliča razložil, da je sicer v okviru sistema mogoče organizirati politične organizacije, vendar le pod okriljem SZDL. Toda niti to zagotovilo se v praksi ni izkazalo za resnično. Dejstvo je, da so bili mnogi plakati, ki so vabili na ustanovni zbor socialdemokratov, uničeni, organizatorji klicani na zasliševanja ter na različne načine ustrahovani, ustanovitev SDZS pa je bila v medijih večinoma zamolčana (Zver 1996: 94–96).
Na ustanovnem zboru SDZS 16. februarja 1989 je uvodni govor Franceta Tomšiča obravnaval zgodovinski razvoj socialdemokracije in vizijo nadaljnjega razvoja, Jože Pučnik je v svojem referatu govoril o političnem pluralizmu ter nujnosti svobodnih in demokratičnih volitev. V predsedstvo zveze so bili izvoljeni: France Tomšič, Andrej Magajna, Brane Gradišnik, Vitodrag Pukl, Boro Terčelj, Katja Boh, Matjaž Šinkovec in Slavko Sušec. France Tomšič je bil na prvi seji predsedstva v začetku marca 1989 izvoljen za predsednika stranke, podpredsednika pa sta postala Katja Boh in Andrej Magajna (Pesek 2007: 93).
Časopis Delo je v svojem poročilu o ustanovnem zboru SDZS poudaril, da se je v Cankarjevem domu zgodil še en dogodek, ki dokazuje, da Cankarjev dom ni več le slovenski kulturni hram, temveč vse bolj tudi politični oder. V članku je poudarjena vključitev SDZS v SZDL, vendar naj bi v njenem okviru delovala SDZS avtonomno. Predsedujoča na ustanovnem zborovanju Katja Boh je podpis izjave o vključitvi v SZDL pojasnila z grožnjami mestnega sekretariata za notranje zadeve o prepovedi ustanovnega zbora v primeru, da ustanovitelji ne bi upoštevali zahtev o vključitvi. Med referati je časopis Delo posebno pozornost posvetil referatu Franceta Tomšiča, ki so ga poimenovali »neformalni voditelj zveze«. Izpostavljena je bila Tomšičeva trditev, da bo po skoraj 50 letih na Slovenskem začela delovati samostojna politična organizacija – stranka in da je ena njenih prvih nalog, da se pripravi zakon o strankah. Po zapisu v Delu je Tomšič med glavnimi programskimi načeli navedel novo slovensko ustavo z novo definicijo suverenosti, boj za človekove pravice, republiško armadno območje s poveljevanjem v slovenskem jeziku itd. Po njegovem mnenju naj bi komunistični projekt doživel zgodovinski neuspeh, praksa pa naj bi pokazala, da je za sodobne evropske družbe še najprimernejši projekt, ki ga zastopajo socialnodemokratske stranke.
Dan kasneje je Delo objavilo kratko notico o tiskovni konferenci SDZS. Dogodek je bil omalovažujoče označen kot izredno slabo izveden, voditelj SDZS France Tomšič pa naj bi bil »Nachmittagspolitiker«, kar bi lahko prevedli kot »popoldanski politik«. Svojim bralcem je časopis Delo še sporočil, da se je doslej v stranko včlanilo kakih 1000 članov. Podobno kot Slovenska demokratična zveza je torej tudi SDZS v času svojega nastajanja še zlasti v medijskem prostoru naletela na izrazito odklonilen in posmehljiv sprejem. Časopis Delo je tako na primer 23. februarja 1989 na svoji drugi strani z velikimi črkami pomenljivo sporočal, da »z nikomer ne bomo delili oblasti«. V članku s tem naslovom je predsednik jugoslovanske borčevske organizacije Milan Pribić izražal zaskrbljenost ob obnavljanju strankarstva in pokroviteljsko izrazil prepričanje, »da se slovenski narod in njegovi borci ne zavedajo, kaj pomeni ustanovitev socialdemokratske stranke in kam to pelje«.
Sredi marca 1989 je predsedstvo SDZS zavrnilo izjave, da so nove zveze protiustavne in »vse pogostejše ocene, ki prihajajo tudi od najvišjih državnih predstavnikov in teles, da je ustanavljanje novih političnih zvez v Jugoslaviji v nasprotju z ustavo«. Socialdemokrati so poudarili, da ustava ne omejuje pravice do ustanavljanja političnih zvez in tudi strank, Jugoslavija pa je ratificirala sporazum o človekovih pravicah, v katerem je zagotovljena pravica svobodnega združevanja. Predlog referendumskega vprašanja o pravici do političnega združevanja so zavrnili, češ da je to že priznana državljanska svoboščina in o njej ni potrebno ponovno odločati, član predsedstva SDZS Gorazd Drevenšek pa je predlagal referendum, na katerem naj bi prebivalci Slovenije odločali, ali želijo suvereno in demokratično Slovenijo.
Na znamenitem majniškem zborovanju 8. maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani je med govorniki nastopil tudi predsednik SDZS France Tomšič. V govoru, ki ga je naslovil Svoboda Janše je naša svoboda, je poudaril povezanost procesa proti četverici s težnjami slovenskega naroda po samostojnosti, novi ustavi in demokratičnih volitvah. Sredi maja 1989 je bila na seji predsedstva SDZS podprta Majniška deklaracija v nespremenjeni obliki, obenem pa podana pobuda za skupni nastop demokratičnih sil na prihodnjih volitvah. Po poročilu v časopisu Dnevnik so že nekaj mesecev pred ustanovitvijo Demosa socialdemokrati nastopali »s koalicijsko idejo v obliki nekakšne mavrično upodobljene demokratične liste«.
Ustanoviteljem SDZS se je eden najpomembnejših slovenskih političnih disidentov dr. Jože Pučnik pridružil tik pred ustanovno skupščino, takoj po svoji vrnitvi iz prisilne nemške emigracije v Slovenijo. Pred tem je bilo nekaj njegovih poskusov, da bi preko pisem vzpostavil stik s Francetom Tomšičem, neuspešnih. Pučnikova pisma s severa Nemčije niso nikoli dosegla Tomšiča v Sloveniji. Tudi to dokazuje aktivno vpletanje Službe državne varnosti, ki je seveda ne le nadzirala oba vplivna akterja demokratičnega procesa, pač pa je v skladu s svojimi cilji tudi »krojila« tok dogodkov (Valič Zver 2013: 145).
Na ustanovnem zboru SDZS je bil Jože Pučnik izvoljen v svet stranke, novembra 1989 pa je bil s programom, ki je poudarjal nacionalno, gospodarsko in osamosvojitveno vizijo, na 3. volilno-programski konferenci potrjen za predsednika SDZS. France Tomšič je namreč v predhodnih mesecih ostajal s svojimi mnenji v vodstvu stranke vedno bolj osamljen, predlogi o njegovi zamenjavi pa so se množili (Zver 1996: 107). Konec novembra 1989 je po glasovanju o zaupnici, kjer so mu očitali slabe odnose s sodelavci in izjave v medijih, in po tem, ko so skoraj vsi navzoči podprli Jožeta Pučnika kot novega predsednika SDZS, Tomšič odstopil, socialdemokratska stranka pa je nadaljevala s pripravami na volitve. Jože Pučnik je poudarjal, da je z volitvami treba »narediti konec enopartijskemu monopolu« ter da so »očitki opoziciji, da se bori za oblast, nesmiselni, saj ji gre v resnici za udeležbo pri oblasti, ker sicer ne bo imela vpliva«. Volitve je dojemal ne le kot politično dejanje, ampak kot »splošno kulturno dejanje«, ki naj bi pokazalo, »ali smo Slovenci sposobni narediti konec s preteklostjo in reči, da nismo več pripravljeni krpati jugoslovanske različice realsocializma«. Po Pučnikovem mnenju smo se Slovenci želeli preizkusiti v sistemu, ki ima svoje pomanjkljivosti, vendar omogoča nadzor nad oblastjo in v primeru neuspešnega vladanja tudi menjavo na oblasti. Zavračal je očitke o »slovenskem separatizmu« ter poudarjal zahtevo po ponovnem dogovoru o pravilih igre v Jugoslaviji in odlog sprememb zvezne ustave do volitev.
Po zmagi Demosa na volitvah aprila 1990 je France Tomšič kot poslanec Demosa še naprej neutrudno opozarjal na mnoge tranzicijske pasti slovenskega demokratičnega prehoda, npr. glede privatizacije in denacionalizacije (Friš 2013). Tako je marca 1991 pri obravnavi osnutka zakona o privatizaciji podjetij Tomšič opozoril, da zakon zamuja vsaj za dva meseca. Poudaril je, da skupščina sprejema »pravni akt, ki bo močno vplival na emancipacijo, razvoj in učinkovitost slovenskega gospodarstva kot tudi na same odnose v proizvodni sferi in s tem na celoten način razmišljanja in celotnega življenja«. Izpostavil je pomen pravičnosti do bivših nacionaliziranih lastnikov, zaposlenih, nezaposlenih, upokojencev in kmečkega prebivalstva. Skrbela ga je možnost prevelike razprodaje slovenskih podjetij tujcem, obenem pa se je zavedal, da je nujna odprtost našega tržišča. Menil je, da bi morali pripraviti zakon o privatizaciji bank. SDS, ki jo je Tomšič predstavljal, je predlagala, naj bi se 15 % družbenega kapitala brezplačno razdelilo med vse polnoletne državljane RS v enakem znesku. Tomšič je spomnil tudi na notranja trenja v Demosu glede vprašanja privatizacije in denacionalizacije. Tudi zato je pričakoval vročo debato. »Demos prvič v slovenski skupščini ne bo nastopal en block, verjetno tudi opozicija ne … kresala se bodo mnenja.« To se je tudi zgodilo, še posebej ob obravnavi osnutka zakona o Agenciji RS za privatizacijo, osnutka zakona o skladu RS za razvoj in obravnavi predloga za izdajo zakona o denacionalizaciji. Kljub temu pa so se Demosovi poslanci, med njimi tudi France Tomšič, odločno zavzemali za popravo krivic, storjenih v povojnem obdobju. Po petindvajsetih letih lahko ocenimo, da so se mnoga Tomšičeva opozorila izkazala za upravičena in da kljub naporom mnoge krivice, ki so bile storjene v času komunističnih oblasti, še niso poravnane.
Literatura:
Darko FRIŠ, 2013: Demosova vlada in osamosvojitev Slovenije. Maribor: Mednarodna založba Znanstvenoraziskovalnega inštituta dr. Franca Kovačiča.
Rosvita PESEK, 2007: Osamosvojitev Slovenije: ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? Ljubljana: Nova revija.
Jože PUČNIK, 1997: »Rojstvo Demosa«, v: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana: Nova revija. 428.
Andreja VALIČ ZVER, 2013: Demos: slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, Študijski center za narodno spravo.
France TOMŠIČ, 2010: Od stavke do stranke. Ljubljana: Nova obzorja.
Milan ZVER, 1996: Sto let socialdemokracije. Ljubljana: Veda.
Milan ZVER, 2001: »Moč in nemoč Demosa: Študij primera – SDS«, v: Demosov zbornik, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 72, 3.– 4. zvezek. 399–410. Maribor: Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru.
Pripis uredništva: Prispevek je bil prvotno objavljen v Zborniku prispevkov s simpozija France Tomšič in njegov čas, ki je bil 30. 9. 2016 v Šmarci pri Kamniku (2017). Simpozij je potekal v sklopu Socialnega tedna 2016, organizirala in izpeljala pa sta ga Društvo Demos na Kamniškem in Društvo sv. Jakoba iz Kamnika.