Znamenita Pascalova stava (50:50 – za ali proti Bogu) iz njegovih Misli iz 17. stoletja o pomenu vere v (krščanskega) Boga že dolgo buri duhove, predvsem med razvnetimi modrijani in častilci razuma v ateističnih krogih. Trn v peti le-teh je položaj vernikov, saj naj bi bili ti s svojo stavo v primeru dobitka (»50 za«) nagrajeni z večnostjo, v katero sami ne verujejo. Predvsem je problematična beseda vera, katero se pogosto izpodbija izključno v jeziku znanstvene eksaktnosti, zato pričujoči poskus radovedneža filozofskih vprašanj.
Od filozofiranja …
Stava se začne z mislijo, da Bog obstaja ali pa ne in hkrati, da vanj verujemo ali pa ne, ljudje pa med tem dvojim izbiramo. Verovati v Boga je bolj pridobitno, saj v primeru obstoja Boga sledi nagrada (večna in neskončna sreča), če Boga ni, pa verniki nimajo ničesar izgubiti. Tako so na slabšem neverniki, ki jih le v primeru obstoja Boga čaka kazen (večni pekel). Z odločitvijo za vero v Boga obstaja tako pozitivna opcija, z odsotnostjo negativnega izida.
Prva dilema stave je spoznavna, in sicer kako naj vemo ali Bog obstaja ali ne? Z vidika t.i. čistega uma (kot ga imenuje Kant) je takšna stava pragmatična, saj nima vernik kaj izgubiti, kvečjemu lahko pridobi. Vendar temu ni (zgolj) tako, saj se Pascal ni šel preračunavanja glede Boga. Razum ne igra odločilne vloge pri izbiri, saj tudi opcija »50 proti« predstavlja zgolj verovanje in ne vedenje. Razum z izbiro za eno ali drugo ne izgubi ničesar, izgubljena je lahko večna sreča, na katero stavimo ali ne. Pri tem ne gre za preprosto izrekanje, temveč za konkretno bivanjsko vprašanje, ki se dotika božanskega oz. mističnega. Paradoksalno pri mnogih je to, ko pravijo, da ne vejo kateri bog (vera) je pravi, saj če bi poznali resnico, bi ga (jo) tudi priznali. Stava tako odpira problem umskega spoznanja in njegove resničnosti. Zakoni narave, npr. gravitacija, imajo vsekakor velik pomen, saj preko njih z znanostjo (npr. Newtonov gravitacijski zakon) razlagamo in razumemo svet oz. vesolje, vendar pri tem ne gre za čisto resničnost, ampak za znanstveni približek resničnosti. Zato Bog še toliko bolj ni obvladljiv znanstveni objekt, vendar so ga za takega naredili deistični filozofi oz. ga delamo ljudje z lastnimi predstavami o življenju. Sodobno pojmovanje človeka in sveta ustvarja nesmiselno dilemo, ali verovati v »uro« (zakoni narave oz. znanost) ali pa v »urarja« (Bog).
Drugi vidik stave je moralni. Kantov čisti um, ki ima možnost spoznanja (sicer omejenega), dopolnjuje t.i. praktični um, kjer gre za vprašanje morale. Ob tem pomislim na znanega slovenskega filozofa Žižka, ki je nekoč izjavil v smeri, da vneti verniki delajo dobro zaradi nagrade, medtem ko ateisti zato, ker je tako prav. Interpretacije Pascalove provokativne stave kažejo na to, da je nemara edini razlog vere v Boga, ker se splača. Vernikom se pogosto očita in moralizira, da verujejo zato, ker se splača, medtem ko mnogi, ki ne verujejo v isti sapi pritrjujejo, da se ne splača, saj ni znanstvenih dokazov (verjetnosti) za obstoj Boga, vendar zaradi tega še ne vemo, da objekt vere dejansko ne obstaja. Zagotovo moralnost ni povezana z golim izrekanjem vere, toda človek kljub moralnemu čutu v sebi ni vedno dober (čeprav lahko ve kaj je dobro), kar pomeni, da ga morala presega in se za absolutno dobro ne more zanašati le nase. Če velja po Descartesu, ki ga Pascal v filozofskem smislu ni ravno cenil, »mislim, torej sem«, potem Pascalove Misli pomenijo »verujem, torej sem« – sintagma, ki vključuje človeka kot celoto. Vsak izmed nas se lahko vpraša, kakšni so občutki v najgloblji intimi človeške duše ob misli na večno srečo ali na smrt oz. prazen nič?
S tem se odpira tretji problem ozadja Pascalove stave, ki je vprašanje smisla. Četudi kolebamo med tem ali se splača verovati v Boga ali ne, je med nami vedno prisotno vprašanje zakaj se splača živeti. Smisel človeškega obstoja presega človeka samega, saj so človeški strah in nelagodne misli povezane s smrtjo in onkraj nje. Sodobni pojav ateizma se je proizvajal dlje časa, pogosto pa je bilo prikladno orodje za manj morale. Danes se zdi, da se največ ukvarjamo z golim opredeljevanjem »ateist«, »vernik«, »katolik«, medtem ko se v miselne konstrukcije vsakega subjekta tako ali drugače vsiljuje beseda smrt. Ob tej misli onemijo še tako veliki modrijani, saj niti vera v razum ne pomaga več.
… do prakticiranja
A priori gre potolažiti t.i. salonske ateiste (pravih praktičnih ateistov je najbrž bolj malo), da zgolj umska prisega »o Bog, vate verujem« ne zadostuje za unovčenje stave »50 za«. Ker je razum omejen, vernik zaupa Tistemu, ki je nad njim in v katerega veruje. Verovati ne pomeni ozko misliti na večnost, temveč živeti upanje, ki daje življenju in človeku smisel (ker mu ga človek sam ne more dati), če je hkrati prežeto z ljubeznijo, ki je Kristus. Tako so vsi trije vidiki stave (spoznanje, morala, smisel) prežeti s stvarnostjo človeka. Če pristajamo na Božjo igro (tudi ateisti, ki opozarjajo na moralno spornost Pascalove stave), potem pristajajmo tudi na Kristusove besede »Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,33). Bolj kot modrovanje in moraliziranje je za posameznika pomembno, da živi iz izvira vere, ki je Kristus.
Čisto umsko gledano je Pascalova stava zavajajoča. V tem oziru vernik nima ničesar izgubiti, čeprav vsakega, ki iskreno živi svojo vero izid »Bog ne obstaja – na koncu je prazen nič« ne navdaja ravno z ravnodušnostjo, temveč z obupom in nesmislom, čeravno ne izgubimo ničesar, ker je nič, že sedaj. Če se sklicujemo na dejstvo, da je Bog dober in milostljiv ter pozna srce vsakega, je jasno tudi dejstvo, ki nam ga sporoča Kristus, da se je potrebno zanj odločiti. Če obstaja Najvišji (Bog), potem pozna naše misli, zato »Ne vsak, kdor mi pravi: ‚Gospod, Gospod‘, pojde v nebeško kraljestvo; temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Lep primer vere se zgodi v Kafarnaumu, ko Jezus ozdravi služabnika rimskega stotnika: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. … Resnično, povem vam, tolikšne vere nisem našel pri nikomer v Izraelu. Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo iz vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najglobljo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi« (Mt 8, 8.10-12).
Bog želi, da stavimo nanj, a ne zgolj stavimo, medtem ko dvomljivi herodovci hočejo znamenje, čudež, ne da bi se podali v osebno srečanje z Njim. Ne glede na zorni kot posameznika, se bivanjsko vprašanje oz. misel o Bogu kaže kot ključna, tudi pri Pascalovi stavi. Ker je stava postavljena z vidika verujočega, bo vernik, ki resnično išče Boga, znal povedati, da vera v Boga ni golo modrovanje, ampak izkustvo, za katerega se je potrebno vsak dan znova odločati. Če hrepenimo po zemeljski sreči in si želimo, da bi trajala čim dlje, kdo si ne bi želel sreče v večnosti? Če dojemamo čas, smo lahko gotovi tudi glede večnosti, Pascal namreč v neki drugi misli pravi »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne razume« (Misli, 277).
Foto: Mikavna