Danes, ko to pišem, je »mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami«, kakor je bil določen v spomin na sestre Mirabal, umorjene leta 1960 v Dominikanski republiki. Tuja beseda za umor ženske, kakor da motiviran prav zaradi ženskega spola umorjene, femicid, je bila prvič rabljena v Angliji že v daljnem letu 1801. Latinsko skovanko je prvi uporabil pisatelj Jon Corry, v letu 1848 pa je beseda femicid zašla v leksikon Wharton’s Law. Beseda je narejena iz latinskega samostalnika femina, kar pomeni žensko, in glagola caedere, ki pomeni ubiti, umoriti. Bolj znana je sorodna skovanka suicid za samomor: sui pomeni sebe, cid iz glagola caedere, kakor prej, umoriti, ubiti. Umori, ki jih pravo, politika, psihologija, sociologija, etika, imenujejo femicid, se od umora nasploh, ne glede na to, kakšnega spola je umorjeni ali umorjena, razlikujejo po domnevi, da je tak umor, ki mu potem pravimo femicid, spodbujen specifično od spola umorjene osebe, namreč ženskega spola. Tu moramo res paziti na besede in reči »spodbujen«, ne pa »povzročen«, nikakor pa ne bi smeli govoriti in pisati tako, kakor lahko beremo iz protokolov državnih, evropskih in mednarodnih služb, ki naj bi se »bojevale« proti tej vrsti zločina, ko beremo pri njih tako formulacijo: »Z mislijo na varnejšo prihodnost je cilj preventivnih ukrepov povečati ozaveščenost o temeljnih vzrokih nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter spodbujati osrednjo vlogo privolitve v spolnih odnosih.« Ti ljudje, čeprav navadno pravniki z najvišjo stopnjo pravne šolanosti, ne razumejo, da pravno gledano zločin nima »vzroka«, saj je to, kar ima »vzrok«, nekaj nujnega in ne more biti stvar osebne krivde, tako tudi ne pravne obtožbe in še toliko manj pravne sodbe. Enako na ravni verovanja, greh ne more biti povzročen, ne more imeti vzroka, saj potem to ne bi bil greh, ampak kvečjemu nesreča brez človekove odgovornosti in krivde. Človek se od drugih ustvarjenih bitij, razen padlih angelov, razlikuje tudi po tem, da se med dobrimi in zlimi pobudami lahko vedno odloča, za katero pobudo bo šel, kateri bo sledil, to je tudi osnova vsake osebne odgovornosti, s tem pa tudi logične zahteve vrhovne avtoritete vsega človeškega, torej Boga, da grešnik svoj greh prizna, ga obžaluje in kolikor je to mogoče posledice svojega greha odpravi, vsekakor pa to avtoriteto, torej Boga, prosi za odpuščanje in v sebi iskreno sklene, da greha ne bo več ponovil. In podobno je predpostavka pravne odgovornosti možnost, da človek pobudi za prestopek ali zločin ne sledi, če pa ji sledi, ima pravna oblast v državi pravico in dolžnost, da storilca preganja, mu sodi in sodbo nad njim izvrši, spoznanje in priznanje človekove svobodne volje, brez katere so balončki pravnih, verskih in moralnih zagotovil zgolj ceneni otroški balončki, ki popadajo na tla, ko se topel zrak ideološke in politične retorike iz njih izgubi in ni več ničesar, kar bi jih držalo na višini neresnega zagotavljanja.
Protislovno, še huje, namreč hinavsko, pa je, če iste strukture v državi ali tudi na meddržavni in obče svetovni ravni, ki skušajo to človekovo posebnost med živimi bitji zanikati ali jo vsaj kolikor mogoče zamegliti, jo prikazati kot nekaj »preseženega«, kot »ostanek stare, patriarhalne družbe« ipd., potem vendar zgroženo ugotavljajo strašno statistiko zločina te vrste in potem »zagotavljajo«, da bodo temu napravile konec. Seveda pa že v tej dimasti obljubi, ki ni nič drugega, kakor sprenevedanje in zavajajoče leporečje, razberemo, kaj je za »strokovnjake« o tem vprašanju umor: povzročena stvar, torej ne odločitev konkretnega človeka. Da bi bilo to stališče še bolj trdno, je treba počasi reformirati ves sistem vzgoje in izobraževanja v smeri zmanjševanja vseh pomembnih razlik. Razlike med moškim in žensko. Razlike med staršem in otrokom. Razlike med šolanim in nevednim. Razlike med poštenim in nepoštenim. Med obzirnim in brezobzirnim. Med skromnim in pohlepnim. In nazadnje: med človekom in živaljo. In čisto nazadnje: med človekom in materijo nasploh. V materiji nasploh namreč dejansko vladajo vzroki, tam so stvari res vedno povzročene, kakor je Aristotel iz povzročenega gibanja prišel po nuji logike do »nepregibanega prvega gibalca«, kakor se glasi njegovo filozofsko ime za boga. Tu ga pišem še z malo začetnico, saj gre za boga kot koncept, ne pa za živega osebnega Boga Abrahama, Izaka in Jakoba. In če je človek nazadnje samo še kup materije, ki je le bolj kompleksno organizirana od drugih zgostitev tako pojmovane materije, kje je potem krivda, kje odgovornost, kje sodba, kje bodisi pohvala ali pa graja, kje bodisi nagrada ali pa kazen? Ja, za izumitelje tega procesa ta dva ostanka stare, patriarhalne »družbe« vendar ostajata, tega nočejo zavreči.
Takim »strokovnjakom«, bodisi psihološke, sociološke, biološke ali filozof(ar)ske smeri, tako ne smemo zameriti, če se tega vprašanja, ko je v svetu in tako tudi v naši bližini povprečno vsaka tretja deklica ali odrasla ženska ogrožena zaradi fizičnega nasilja, od pretepanja do posiljevanja in morjenja, saj je tu treba le najti »vzroke«, zakaj do tega prihaja, vzrokov pa ne bo težko odpraviti, in bo tako obljuba, naj se nam zdi še tako otročja, izpolnjena: »Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izpostavlja, da je nasilje velik javnozdravstveni problem in kršitev človekovih pravic žensk ter da je nasilje nad ženskami mogoče preprečiti. Zdravstveni sektor ima pri tem pomembno vlogo, saj zagotavlja zdravstveno oskrbo ženskam, ki so žrtve nasilja ter jih po potrebi usmerja k drugim podpornim storitvam.«
Večina teh, ki opravljajo še kako donosen poklic »boja proti femicidu«, vidi glavni vzrok takemu vedenju (pre)številnih moških in vse bolj tudi že mladeničev in nazadnje tudi že smrkavih dečkov v tem, da je v svetu še vedno tako močen pojav »patriarhalne družbe«, kar normalno povedano pomeni: nadvlade moškega nad žensko s skrivanjem za očetovsko avtoriteto. To je nekaj podobnega, kakor vpitje ne pretirano poučenih, kako je obstoj generalov kriv za to, da je na svetu toliko vojskovanja in pobijanja med narodi in tudi znotraj posameznih narodov. V resnici so navadno prav generali tisti, ki vladarje svarijo pred vojnimi avanturami – tudi pri danes aktualnih spopadih je tako. Ti namreč vsaj nekoliko vedo, kaj je vojna. Ti, ki za vojno navdušujejo, med njimi je veliko pesnikov, pevcev, igralcev, profesorjev, tudi duhovnikov najvišjega ranga tu ne manjka, vojne sami še niso doživeli, a jih tudi ne prizadene, ko jo vsaj vidijo, kar danes ni več težava. Ni znano, da bi kak nemški general v 30. letih slovesno izjavil: »Adolf Hitler je naša prihodnost…«, kakor je to izjavil v svojem nastopnem govoru ob prevzemu po nacistični oblasti podarjenem rektorstvu 1. aprila 1933, že nekaj dni po tem, 1. maja (ta »delavski« praznik so nacisti prvi kot uradni državni praznik prinesli tudi v okupirano Jugoslavijo…) danes najbolj znani »filozof« Martin Heidegger, ljubljenec tudi slovenske filozofske srenje, in to na obeh straneh filozofskega razpona, pristopil k NSDAP. Na zboru nacistične učiteljske zveze (NSLB) 11. novembra 1933 v Leipzigu je pred tisoči poslušalcev slavil »Bekenntnis der deutschen Professoren zu Adolf Hitler« (Priznavanje nemških profesorju k Adolfu Hitlerju). Prav on je reformiral ves nemški šolski in univerzitetni sistem v smislu nacistične »Gleichschaltung« – usklajenosti, namreč z zahtevami režima. In vendar: prvi Slovenec, ki se je po vojni šel poklonit temu nikoli zares obžalujočemu nacistu, ni bil kak bivši domobranec ali plavogardist, pač pa nekdanji striktni in krvavi partizanski komisar in komunistični fanatik – ta je drugače kakor njegov idol pozneje svoje mišljenje precej spremenil in se približal Kristusu, morda ga je pred smrtjo tudi našel – a tudi literarni velikan Kocbek mi je z velikim navdušenjem kazal izvod nemške revije Der Spiegel s člankom Martina Heideggerja: »Nur ein Gott kann uns noch retten« – le kak bog nas lahko reši. Veliki Kocbek, tedaj moj učitelj in prijatelj, ni imel v sebi toliko evangelija, da bi obžaloval duhovno revščino nespokorjenega nacista, ki veruje v pomoč »nekega boga«, ko je že davno prej zatajil in zapustil živega Boga, nemškemu narodu tako nazorno predstavljenega tudi z Luthrovo vrnitvijo k evangeliju (čeprav tudi ta ni bila dosledna).
Vse te na videz nepomembne podrobnosti navajam, da bi bralec mogel izostriti sliko slovenske duhovne scene. To je groteskna mešanica navideznih nasprotij glede resnice in resnične skladnosti in vzajemnosti v lažeh. Ti, ki so si sicer v skoraj vseh rečeh v laseh, se skladno objemajo, ko gre za eno najbolj klavrnih figur sodobne sofistike, ki jo pomotoma imenujejo filozofija!
Ob tej demontaži vseh bistvenih razlik, ki so osnova vsake posamezne identitete, so ljudje pozabili resnični pomen skoraj vseh ključnih pojmov. Tak pojem je tudi »patriarhalnost«. Že če to samo prevedemo v preprosto domačo slovenščino: veljava očeta in očetovstva, je stvar v hipu drugačna. Je pravi oče nasilen, prostaški, perverzen, umazan, brez vsakega obzira? V moji slovenščini vsekakor ne. Oče je vendar voditelj in skrbnik družine, bodisi v dobesednem ali tudi v prenesenem, razširjenem pomenu. Oče je tako čudovita stvar, da je to tudi eno od imen našega Boga. Pravi oče spoštuje svojo ženo in svojo hčer. Dvigniti roko nad dekle ali žensko, to je zanj tabu. Kakor je za pravega vojaka tabu, da bi dvignil roko nad vojaka nasprotne vojske, ki se je predal ali ki je bil zajet in je zdaj zvezan. Razlika med pravim vojakom in med banditom je prav v tem, da bo bandit skušal dokazati svoj pogum predvsem nad zvezanim in tako neoboroženim nasprotnikom, medtem ko bo pravi vojak zvezanemu nasprotniku ponudil vodo, če je žejen, kruh, če je lačen, blazino, če je neprespan, obvezo, če je ranjen. Vem, da so to v slovenski zavesti vse do danes tuje besede, čeprav iz najstarejšega slovenskega slovarja. A dekleta in ženske tepejo, posiljujejo in morijo ti, ki niso očetje, namreč po srcu in pameti, ki niso niti moški. Prav odsotnost vsake sledi patriarhalnosti je zavdana prst, iz katere tako obilno poganja strupeno zelišče diaboličnega izživljanja nad dekletom in žensko!
Seveda je stvar pospešena v slabo smer s tem, da danes ni sporna le spolna in tako tudi značajska jasnost fanta in moškega, enako nejasna je danes tudi spolna in značajska jasnost dekleta in ženske. In tega ne delajo generali, tega ne delajo policisti, celo pripadniki Udbe tega niso delali: to dela isti tip ljudi, ki ga najdemo v Platonovem spisu o Sokratovi smrti. Pokvarjen pesnik, pokvarjen rokodelec, pokvarjen uradnik, pokvarjen učitelj in profesor – to so isti ljudje, ki so obtožili Sokrata in ga prignali v smrt, to so isti farizeji, ki so obtožili Jezusa in ga prignali na križ – in to so spet isti ljudje, namreč istega tipa, ki danes obtožujejo ne le posameznega človeka ali človeško skupino, ampak kar osnovni naravni ustvarjeni red stvari.
Vrnitev k spoštovanju in ljubezni med spoloma, kakor tudi med drugimi razlikami, ki jih dekadenca našega časa vse bolj oblastno in nasilno odpravlja, je mogoča samo po vrnitvi v naravna in nadnaravna razlikovanja, ki se v Stvarniku dopolnjujejo in druga drugo nosijo, ta vrnitev pa je mogoča samo po vrnitvi, ki jo je žal tako neuspešno začela reformacija, ki ni dojela, da je reforma, kakor beremo v 12. poglavju Pavlovega pisma Rimljanom, namreč če beremo latinski prevod, kjer to besedo v glagolski obliki srečamo v drugi vrstici: »Et nolite conformari huic saeculo sed reformamini in novitate sensus vestri ut probetis quae sit voluntas Dei bona et placens et perfecta« (In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno), mogoča samo od človeka do človeka, ne pa od naroda do naroda, kraljestva do kraljestva ali cesarstva, cerkve do cerkve…
