Facebook in strahovi iz preteklosti rušijo vlado

Ta hip še nimam odgovora na vprašanje, ali je v Evropi leta 2011 mogoče zrušiti vlado na ulici. Bolgarski primer iz ne več tako bližnjega leta 1997 kaže, da to gre, bližji madžarski nas prej usmeri k odgovoru ne. Kljub svoji poudarjeni mirnosti o rešitvi za dilemo ni prepričana niti Jadranka Kosor. Ko o njej ne bo nobenega dvoma več, bo verjetno hkrati konec politične kariere hrvaške premierke.

Docela porabljen kredit 

Še poleti se je zdelo, da Jadrankini zvezdi, še manj pa zvezdi njene stranke HDZ (takrat sem jo poimenoval teflonska), niti krizne razmere in notranja neenotnost ne morejo škoditi do te mere, da bi potonili v politično nepomembnost. Zdaj je tak scenarij vse verjetnejši. Največji vladni stranki in premierki ne verjamejo več niti lastni volivci. Prelahko seštet je bil račun Kosorjeve, da bo s prstom pokazala na nekaj domnevno izprijenih strankarskih kolegov na čelu s človekom, ki mu v politiki dolguje vse, in jo bo javnost skupaj z njeno ekipo (v kateri igra prvo violino stari lisjak Vladimir Šeks) obravnavala kot brezmadežno borko za pravičnost, nekakšno hrvaško različico Ivane Orleanske. Ironija je, da so se na neki način uresničile besede še enega Jadrankinega pomagača in dela hadezejevskega inventarja Andrije Hebranga, ki jih je menda povedal Sanaderju pred odstopom: če se odpovemo Rončeviću (med tem že obsojenemu nekdanjemu obrambnnemu in notranjemu ministru), ni varen nihče. Hadezejevcev se je sicer že v devetdesetih letih držal sloves ljudi z lepljivimi prsti, ampak tako vsesplošno omenjeno mnenje ni bilo razširjeno še nikdar.

Zato vedno bolj bledi tisti adut, na katerega so Tudjmanovi dediči stavili vse od ustanovitve stranke. Velik del javnosti jim je tako rekoč do včeraj verjel, da so edini zanesljivi varuhi hrvaških nacionalnih svetinj in mukoma pribojevane hrvaške države. Iz strahu za te svetinje so bili pripravljeni politikom, ki so se sklicevali na ustanovitelja nove hrvaške republike, pripravljeni oprostiti prenekatero lumparijo. Analitike zunaj Hrvaške pa spravljali v obup, ker si nis(m)o mogli razložiti, kako se trikratna skoraj popolna zamenjava strankine garniture domalaj nič ne pozna na volilnem izidu.

Zares sosedje

In tu se dogajanje na Hrvaškem precej približa slovenskemu, četudi bomo to na obeh straneh Kolpe le neradi priznali. Če je HDZ vse do uničujočega udara krize, ki je razgalil vso njeno notranjo bedo, uspešno prodajala zgodbo o sebi kot stražnici nacionalnega interesa, je v Sloveniji ta vloga pripadala strankam sedanje vladne koalicije. Zdaj se je Borut Pahor enako kot njegova prijateljica očitno znašel v vlogi stečajnega upravitelja opisane vloge. Kot na Hrvaškem je odločilen slab gospodarski položaj, ki ga mehanizmi, kakršne je vzpostavila dolgoletna prevlada ene politične opcije, ne zmorejo več popraviti, ker so sami del problema, ne rešitve. Tako ni več pomemben nekakšen precej širok konsenz, ki ga je prej simbolizirala politična levica, in je imel tostran Kolpe predvsem v odnosu do polpreteklosti bistveno drugačne poteze kot onkraj mejne reke.  

Seveda ne pri enih ne pri drugih sosedih ni pravega navdušenja nad alternativami obstoječi oblasti. Kljub temu se zdi, da so volivci bolj kot doslej, ko je bila menjava oblasti v obeh državah bolj ali manj naključen in enkraten pojav, pripravljeni dati priložnost tistim, ki so pač na voljo, pri čemer nepotrebni spodrsljaji slednjih takšne izbire ne lajšajo. Tudi ni nič čudnega, če se Slovenci in Hrvati kot redke še obstoječe avtoritete oklepajo simbolnih figur državnih poglavarjev. Čeprav sta Türk in Josipović iz istega političnega gnezda, ima hrvaški predsednik lažjo nalogo. “Njegovi” so pač v opoziciji in mu spričo tega ni treba za vsako ceno braniti nesmislov. Njegov slovenski kolega po drugi strani že dolgo nastopa kot ministrant vladajoče koalicije ali vsaj nekaterih njenih članov. 

Pisana druščina proti vladi

V težavnih razmerah se ni znašla niti Katoliška cerkev. Čeprav je bil njen prestiž na Hrvaškem bistveno večji, ga ne zapravlja nič manj uspešno kot severna in v svojem okolju precej manj občudovana  soseda. V času ekonomskih težav ji ljudje nemara res najbolj zamerijo oblaganje nove palače škofovske konference z oniksom, ampak v prihodnje jo utegne bolj tepsti nekaj drugega. Ko je moralni razkroj vladajoče stranke, ki ji resda lahko priznamo prenekatero zaslugo, na dlani, se ji vsaj velik del cerkvenih ljudi – verjetno v strahu za privilegije – nekritično postavlja v bran. Pri tem protestnike proti njej z jezikom iz nekega drugega obdobja (a hkrati z jezikom, ki je zelo ljub denimo uredniku Glasa koncila) razglaša za zavedena orodja tujih sil, ki hočejo škodovati “lepi naši”.

Trenutno še precej neartikularani protesti so v resnici nenavaden pojav. Pod svojo zastavo pač ne zbirajo samo zapriseženih facebookovcev in poklicnih naprednjakov, pač pa tudi veterane domovinske vojne in zagrizene nacionaliste, katerih besednjak in miselnost še presegata domišljijo prej omenjenega urednika. Prav lahko se zgodi, da bo na koncu, ko naj bi demonstracije ob lepšem vremenu dosegle zenit, tok, ki ni nastrojen samo proti nesposobni hadezejevski oblasti, pač pa tudi proti Evropski uniji kot grožnji hrvaški samobitnosti, celo prevladal. Potem bo Jadranka Kosor ostala brez zadnje priljubljene igračke. Dokler jo ima, še upa in protestom ihtavo kljubuje z odlaganjem parlamentarnih volitev nekam v čas, ko bo Hrvaška uradno že v EU in si bo sama pripisala levji delež zaslug za to.

Foto: Wikipedia