Ker je bil v nedeljo 21. januarja mednarodni Unescov dan maternega jezika, je najverjetneje prav, da mu posvetimo nekaj konkretne pozornosti.
Vprašajmo se: zakaj zadnje čase izginja lepa slovenska beseda iz našega vsakdanjega življenja? Lepa slovenska beseda, ki odraža naša pozitivna čustva in gradi plemenite medsebojne odnose.
Poglejmo, kaj se dogaja pred našimi očmi:
– Slovenske besede » lep pozdrav, srečno, zdravo, nasvidenje«, ki povejo, da imamo do drugega pozitiven odnos, se skuša nadomestiti z nelepo tujko »čao«, ki je kot bi ‘lep pozdrav’ postavili na glavo. Očitno bomo začeli tudi govoriti, da smo »čaoni«, ne pa srečni ali zdravi.
– Slovensko besedo »veselica«, ki nas navdahne z veseljem, se skuša nadomestiti z nelepo tujko »žur« in »fešta«. Očitno bomo začeli tudi govoriti, da smo »žurasti«, ne pa veseli.
– Slovenske besede »zelo, močno«, se skuša nadomestiti z nelepo tujko »ful«.
– Slovenske besede »to, tole, takole, glej, lej, na, tu imaš« se skuša nadomestiti s prostaško izvorno tujko »evo«.
– Slovensko besedo »kot« se skuša nadomestiti s tujko » kao«.
– Slovenski vljuden in spoštljiv poslovni odnos do stranke » prosim, izvolite, hvala«, se skuša nadomestiti s prostaško izvorno tujko »evo«, ki celo namiguje na koruptiven odnos.
– Slovenske besede » gremo, pojdi, pridi« se skuša nadomestiti s tujko »ajde«.
– Slovensko besedo » seveda« se skuša nadomestiti s tujko »valjda«.
– Slovenski začudeni, lepi «o«, se skuša nadomestiti s tujko »vau« kot bi zalajali.
– Slovensko besedo »ni kaj«, se skuša nadomestiti s tujko » ni problema«, ki sama po sebi obremenjuje.
Zakaj dopuščamo, da lepe slovenske besede nadomeščajo nelepe tuje besede? Če se bo tako nadaljevalo, lahko izračunamo, čez koliko let ne bo več slovenskega jezika, saj se bo kepa izginjanja slovenskih besed čedalje hitreje valila.
Na tisoče je slavistov, pisateljev, pesnikov, pedagogov, piscev člankov, gledaliških in filmskih, igralcev ter novinarjev, ki jih pri delu zavezuje lepa slovenska beseda, pa se ne oglasijo. Naj končno prekinemo z malomarnim odnosom do svoje kulturne biti in identitete! Poleg tega je več kot sto tisoč pevcev in glasbenikov, ki se ukvarjajo ljubiteljsko s slovensko kulturo.
Ali se sploh zavedamo, da s tem izgubljamo našo sonaravno kulturno bit in identiteto ter vrednoten odnos do samega sebe?!
Vsak lahko prispeva, da se ta omalovažujoč odnos do lepe slovenske besede in naše kulturne biti in identitete, spremeni v pozitivno smer.
Na to nas tudi opozarja in zavezuje ne le naša vest, ampak tudi Unescova konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, pri kateri je materni jezik na 1. mestu. Konvencijo je Slovenija ratificirala z zakonom in se v njem obvezala, da bo vestno varovala in negovala svojo kulturno dediščino in s tem svojo identiteto.
Franc Pevec
