F. Koncilija: 110. obletnica prenove kartuzije Pleterje

Kartuzija Pleterje930–letno delovanje kartuzijanskega reda

Bilo je na praznik sv. Janeza Krstnika, zadnjega preroka Stare zaveze, 24. junija 1084, ko je grenobelski škof Hugo, samotni kraj Chartreuse v dofinejskih gorah predal začetniku kartuzijanskega reda sv. Brunu. Ta red je najstrožji moški red, kjer se menihi v popolni samoti in tihoti, daleč od sveta in njegovega vrvenja, z vsem srcem posvečajo molitvenemu in kontemplativnemu življenju… Tako smo letos praznovali že 930 letnico ustanovitve kartuzijanskega reda. Največ samostanov je v Franciji, Nemčiji in v Italiji, v Sloveniji pa so najbolj znani nekdanji samostani v Žičah, Bistri pri Vrhniki in v Jurkloštru. Edini še delujoči slovenski kartuzijanski samostan je v Pleterjah pri Šentjerneju.

Kartuzijanski samostan Pleterje je leta 1403 ustanovil grof Herman II. Celjski, ustanovno listino pa je menihom predal leta 1407, tri leta kasneje pa se je končala gradnja samostana, gotsko samostansko cerkev pa so zgradili leta 1420. S smrtjo Ulrika II. (1456) in pogostimi vdori Turkov, ki so leta 1471 požgali samostan in opustošili samostansko posest, je začel samostan propadati. Kasneje so samostan ogrožali tudi Uskoki. Leta 1595 so samostan prevzeli jezuiti.

Šele junija leta 1899 je kartuzijanski red odkupil bivšo kartuzijo, ki je bila v zasebni lasti in samostan začel prenavljati, kajti stara poslopja niso bila več uporabna. Na zahtevo dunajske vlade so ohranili staro gotsko cerkev in nekaj poslopji ob njej. Temeljni kamen za novo kartuzijo so položili 24. avgusta 1901, dokončno prenovljeno kartuzijo pa je 3. novembra 1904 posvetil in predal v uporabo menihom ljubljanski škof Anton B. Jeglič. Cerkev je posvečena Sv. Trojici. Vso notranjo opremo s čudovitimi lesenimi skulpturami in okraski, arhiv, bogato knjižnico in večje število umetniških slik evropskih mojstrov iz 17. in 19. Stoletja so v Pleterje prinesli iz opuščenih francoskih kartuzijanskih samostanov v vzhodni Franciji. Znamenito umetniško pletersko zbirko dvanajstih apostolov neznanega avtorja pa prior Drolc kasneje podaril Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici.

Samostan v Pleterjah je svojevrstno zaznamovala tudi druga svetovna vojna. Tedanji prior J. E. Leopold je gmotno podpiral partizane, čeprav so jo februarja leta 1943 napadli in pretežno požgali. Po vojni je veliko menihov drugih narodnosti samostan zapustilo, vendar je bil samostan kljub težkim komunističnem časom s strani oblasti precej priviligiran, kar mu je omogočilo, da samostan še danes deluje. Nekega dne je Tito obiskal kartuzijo Pleterje skupaj z Jovanko, ki se je kljub strogi klavzuri in redovnim pravilom, lahko sprehajala po samostanu.

Kartuzijanska liturgija (bogoslužje) se tudi po Drugem vatikanskem koncilu ni prav nič spremenila, tako menihi še vedno molijo in mašujejo v latinskem jeziku. Zgledujejo se po svetopisemskih očakih in njihovi poklicanosti. Predstavljajo namreč vzor človeka, ki mora zapustiti domovino, poiskati svoje poslanstvo in mu slediti… To poslanstvo je pomembno izhodišče za razvoj evropske vernosti in kulture, menihi pa so v ta zgodovinski tok vključeni prav v osrčju svojega življenja, v vsakdanji liturgiji …

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.