Slovenija je na polju tranzicijske pravičnosti v primerjavi z drugimi postkomunističnimi državami naredila nekaj korakov v pravo smer, a mnogo odprtih vprašanj še vztrajno čaka na razrešitev. Naj omenim le vprašanje dostopnosti arhivov tajne politične policije in drugih arhivov, recimo zdravstvenih. Znanstveno raziskovanje je po poročanju medijev znova pod udarom. Polja smrti na Slovenskem se urejajo prepočasi in z mnogo težavami. Spomeniki žrtvam komunizma so prej izjeme kot pravilo. Sodstvo je v nasprotju z nemškim, poljskim, češkim in še katerim bolj ko ne paralizirano. In še bi lahko naštevala … A najbolj zlovešče znamenje za prihodnost slovenske, do sedaj precej neuspešne demokratične tranzicije je nepripravljenost in nesposobnost levega pola slovenske politike, da bi v nasprotju z drugimi postkomunističnimi članicami EU poslal v svet znamenje, da je pripravljen na »resnico, pravico in spomin«, kot pravi resolucija Evropskega parlamenta iz leta 2009. Ujetost v zidove molka, sprenevedanja, laži in celo žaljenje žrtev totalitarizmov so slaba popotnica za prihodnje generacije, ki se žal lahko kaj hitro znajdejo v podobni spirali zla, kot je zajela njihove prednike v prejšnjem stoletju.
Ujetost v zidove molka slaba popotnica za prihodnje rodove
