Ob omembi besedne zveze Evropska unija je moja prva asociacija neskončna birokracija, takoj za tem pa podoba preplačanega evrobirokrata sumljivega slovesa tipa Rop, Cvikl, Thaler, ki s sladkobnim nasmeškom govori o več Evrope, Evropi priložnosti … Ne ravno sanjska podoba torej, a EU je tudi marsikaj drugega in predvsem hočeš nočeš določa naš vsakdan.
Evropska solata
Ob nastanku samostojne Slovenije si je naša država zadala nalogo vstopa v evroatlantske povezave. To smo dojeli kot nujni pogoj za uveljavitev nacionalnih interesov ter kot ponovno vrnitev k duhovni matici, od katere smo bili iztrgani v času komunizma. Ob močni želji po vstopu v EU in strahu, da nam to ne bi uspelo, smo si izrisali utopično podobo o zvezi, ki si ne le prizadeva spoštovati človekove pravice, svobodno demokratično družbo, pravičnost in mir, ampak tudi unijo, kjer je večni ekonomski napredek, visok standard, tako rekoč permanentna družbena konjuktura. Sanje so se leta 2004 uresničile, slabih deset let kasneje pa je slovenska percepcija EU precej drugačna. Na institucije EU sicer gledamo z večjim zaupanjem kot na domače, a to le zaradi domačega družbenopolitičnega kolapsa, trend zaupanja v EU pa je v konstantnem upadu. Institucije EU dojemamo na Kafkovski način neskončne in nepregledne zatohle birokracije, ki se stalno povečuje in prisvaja vedno več pristojnosti, pri čemer je več kot očiten demokratični deficit, centralizacija se krepi na račun načela subsidiarnosti, ki naj bi bil eden od temeljev EU. Kot ponazoritev nepreglednosti omenimo samo, da je pravni red EU (acquis communautaire) že pred dvema letoma obsegal neverjetnih in neobvladljivih 130.000 strani! Nezaupanje se poglablja tudi spričo številnih koruptivnih afer in nerazumljivih centralističnih zahtev kot npr. nedavni predlogi o privatizaciji vodnih virov in o rastlinskem razmnoževalnem materialu, kar krepi prepričanje, da zakonodajo narekujejo razni dobro organizirani lobiji in multinacionalke. Takšne anomalije vodijo v popolne absurde, saj se tako bruseljski birokrati vtikajo celo v to, kakšno solato bomo smeli sejati na domačem vrtu!
Privilegirana čas in družba
Seveda obstaja tudi druga, svetla stran meseca, na katero radi pozabljamo. Evropa, ki je v 20. stoletju doživela dve svetovni vojni, od leta 1945, z izjemo balkanske morije, živi v miru, in to je dobrina, ki se je vse premalo zavedamo. EU s svojimi institucijami kljub vsemu varuje in neguje vrednote, zaradi katerih smo se vključili vanjo in kljub krizi in težavam zagotavlja ekonomsko stabilnost. Prepričan sem, da tudi zaradi EU živimo v privilegirani družbi in času, a si zavoljo izrazitega kratkoročnega spomina in pesimistične naravnanosti to neradi priznamo. Toda reforme so nujno potrebne, saj se drugače kaj lahko zgodi, da se EU sesuje sama vase. Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da mora iti prenova unije v smer deregulacije, decentralizacije in krepitve načela subsidiarnosti, da se mora EU graditi od spodaj navzgor in ne obratno. Manjše enote, kot npr. občine, naj upravljajo s čim več področji, višji nivoji oblasti pa naj prevzamejo le tiste naloge, ki presegajo manjše itd. EU naj ne bo močna v tem, da skrbi za tisočere naloge, temveč v tem, da se ukvarja s pravimi nalogami oz. kot je dejal nemški politik iz stranke CDU Erwin Teufel: »Enotnost, kjer je nujno potrebna. Različnost, kjer koli je mogoče.«
Evrofašizem
Nezaupanje v EU se v njenih članicah spričo vseh težav in predvsem ekonomsko-socialne krize stalno povečuje, desni in levi ekstremisti pa to krizo pridno izrabljajo za prodajanje svojih populističnih idej in posel jim gre dobro od rok. EU tako kot nekdaj rajnko Avstro-Ogrsko primerjajo z ječo narodov, jo označujejo kot instrument v rokah kapitala oz. sodobno obliko fašizma in ni naključje, da je prav EU tarča ostrih kritik in napadov ekstremistov obeh provinienc.
Iz slovenske perspektive je danes jasno, vsaj za tisti del družbe, ki si ne želi družbenih eksperimentov in jakobinskega prečiščevanja naroda, da je močna EU porok stabilnosti in miru, saj nas varuje pred največjim sovražnikom – pred nami samimi. Ob izbruhu levega populizma, primitivnega ščuvanja ter ekspanziji revolucionarne mitologije, ki smo jim priča v zadnje pol leta, si lahko le predstavljamo, kam vse bi nas lahko zaneslo, če ne bi bili del unije.
