Spolna sla kot duhovna motnja
Od (menda*) Avguštinovega nasveta, naj se spolni odnos med kristjani opravi „na hitro, stoje in z odporom“, do II. vatikanskega koncila, ki je kot namen spolnosti označil tudi medsebojno bogatenje “v veselju in hvaležnosti“ (GS 49), je minilo dobro poldrugo tisočletje. Je ves ta čas vladalo mračnjaško prostispolno vzdušje? So milijoni kristjanov v srednjem in novem veku bili prisiljeni v mučno samo-kastracijo, ali, kot se reče danes, v gledanje čokolade skozi debelo akvarijsko steklo? Seveda ne. Ljudje so se imeli radi, ljubezen so umesenili, rojevali otroke, užitka, ki je ob tem nastajal in jih k temu poganjal, pa ne pretirano sovražili. Je pa „uradno“ krščansko prepričanje vendarle učilo, da spolni užitek moti dušo na poti k Bogu. Zato je „božji“ lahko nekdo, ki je čimbolj deseksualiziran. Tako imamo še danes na oltarjih v glavnem kipe neporočenih ljudi. Tako še dandanašnji srečaš mnenje, da so Marijina prikazovanja v Međugorju lažna, saj vidci po srečanju z Nebeško Gospo niso šli v samostan, kot je bilo v primeru Lurda in Fatime (beri: niso se deseksualizirali), temveč so se poročili in rodili otroke.
A protispolnega vzdušja ni najti v Jezusovih evangelijih, niti širše po Bibliji ne. V krščanstvo se je priplazilo preko gnoze, nekontrolirane apokaliptike in neoplatonizma. Zanimivo pri tem je, da se je protispolno razpoloženje stopnjevalo v novem veku. Srednji vek je bil bolj fokusiran na sedmo zapoved (Ne kradi!), z novim vekom pa se je včasih zdelo, kakor da ni druge zapovedi kot šeste (Ne nečistuj!). Zanimivo je še, da do najbolj ekstremnih oblik protispolnega razpoloženja (na morebitno žalost slovenskih antiklerikalcev) ni prišlo znotraj katolištva, temveč znotraj široke pahljače protestantskih gibanj in skupnosti.
Spoznanje o erosu, ki je moralo priti
Zategadelj je bilo potrebno osvoboditi eros. Po krivici se ga je kot Cefizlja držalo vklenjenega v verige nekje v kleti, češ da je hudičeva stvaritev. Eros je Božja stvaritev. Je ena izmed redkih rajskih zadevščin, ki so preživele katastrofo izvirnega greha in izgona iz raja. Ustvarjen je namreč bil pred izvirnim grehom, ustvarjen sočasno z moškim in žensko ter takoj aktiviran („Eno telo sta. Množita se!“ pravi Geneza). Tudi ni res, da je izvirni greh prvenstveno povezan z erotiko (neki sumljivi kačon zapelje Evo, mična Eva zapelje Adama). Izvirni greh je povezan z nezaupanjem, nepremišljenostjo, častihlepjem.
Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se je osvoboditev erosa lahko da začela z mistiko. Pravo katoliško mistiko. Z ženitno mistiko Terezije Velike, katere petsto letnico rojstva praznujemo letos. Ko je španska Inkvizicija pregledovala njene spise, ni manjkalo veliko, da bi jih zadržala in izročila ognju, avtorico pa konfinirala nekam tja v neprijazno kastiljsko zakotje. Ker so terezijanski spisi nepoškodovani šli skozi sito Inkvizicije in ker je v spisih odnos do Boga obravnavan v ženitnem jeziku (mistična poroka, popolna predaja Ženinu, Božji poljub, meditacija o Visoki pesmi,…), je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo iskra spoznanja preskočila iz mistike na zakonsko življenje. „Če danes zakonsko zvezo obravnavamo prvenstveno kot ljubezensko zvezo in ne kot pogodbo in dolžnost, je to tako tudi zaradi vpliva Terezije Velike,“ je na terezijanskih predavanjih, ki sem jih predlani poslušal v Madridu, dejal avilski karmeličan Secundino Sánchez Castro.
Po II. vatikanskem koncilu je eros dokončno osvoboditev oz. pravično umestitev v red stvari dočakal s teologijo telesa Janeza Pavla II.. Ta „teološka tempirana bomba“ (George Weigel), v kolikor je že počila, še nima izmerjenega učinka na nove generacije katoličanov. Bo pa velik. Nove generacije se spolnosti več ne bodo bale, o njej bodo lažje govorile, bolj jo bodo znale umestiti v svojo duhovno in moralno rast, o erosu jim bo omogočena globoka teološki uvid,… Če bo teologija telesa, kot jo je kontempliral veliki poljski papež, postala kultura (se pravi: nekaj normalnega; nekaj, kar dihaš v zraku), bo tudi nebrzdana spolna revolucija hipijevskega in anarholiberalnega tipa izgubila naboj.
Zbezljana spolna revolucija
Kakor je treba zajeziti in usmeriti mogočen tok reke, če hočeš nje silo uporabiti za svoj mlin, žago ali elektrarno, tudi erosu ne moreš pustiti, da se kjersibodi samopašno potika. Eros je sicer preživel katastrofo izvirnega greha, a ne nepoškodovan. Tu tiči velika razlika med osvoboditvijo erosa iz neoplatonskih vezi, kot jo je opravilo katolištvo v prejšnjem stoletju, in precejšnjo zbezljanostjo spolne revolucije. Tisti, ki ste s kmetov, dobro veste, kako je, ko pobezljajo krave; ali ko teliček prvič raziskuje vesoljno prostorje izven hleva… Tako nekako je zadnja desetletja s spolno revolucijo. Ampak če bi šlo le za telečje bezljanje! Gre za več – zdaj gre za doktrino, politiko, agendo, interes.
Prva zmota posvetne spolne revolucije je tudi njena najbolj očitna ter nenehoma ponavljajoča se zmota: to je ideja spolnosti brez rodnosti. Ni bila prva zmota ta, da bi ločili spolnost od ljubezni (ljubezen so spolni revolucionarji celo povzdignili); ponavljam, prva in najbolj usodna zmota je ta, da ločijo spolnost od prokreacije. Od tod izvira vse ostalo. Če povem v jeziku neke druge geneze, tiste, ki se piše z malo začetnico, se pravi, evolucije: dobre pol milijarde let biološkega naprezanja je vrženo proč, ko si zabijemo v glavo, da spolnost ni za „delanje otrok“. Pred pol milijarde leti so si celice začele izmenjevati genski material z namenom razmnoževanja – tu nastane spolnost. Z gender ideologijo je poseg v naravo sila grob (in še kako butast, a to bodo politkomisarji spoznali čez nekaj desetletij). Gender teorija je pravcati slon v trgovini s porcelanom. Spolnost namreč iz področja biologije preseli v področje mentalnih vzorcev. Ni več biološkega moškega in ženske, pač pa samo mentalni vzorec moškega in ženske. Temu vzorcu potem kakopak ni težko kot njemu enakih dodajati drugih mentalnih vzorcev: homo-, trans-, bi-seksualec,… (Vzroci in poigravanje z njimi, občutek, da si bog…. tema za drugič.)
Kaj se zgodi v nadaljnji fazi? Ker zavrnejo rodovitnost, kot sta jo zastavili svetopisemska Geneza in evolucijska geneza, zelo zelo tvegajo, da tudi ljubezni ne bodo poznali več. Eros postane sam sebi namen, ljubezen pa vse bolj motnja njegovim telečje-imperialističnim težnjam. Ni slučajno, da znamenito geslo „Sex & Drugs & Rock & Roll“ iz časa, ko je bila spolna revolucija še mlada, nekako, rekel bi, da začuda, preskoči „Love“ – ljubezen.
* Vnašam „menda“, ker se dobro spomnim, da nam je nekoč to misel citiral nek profesor v Rimu. Vendar kasneje mi ni nikjer uspelo najti dokumentalne potrditve, da je ta stavek res Avguštinov. Patristi, help!
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
