Črno-bela Slovenija
Naj že v naprej povem, da se v sledečem pisanju ne nameravam opredeljevati do novega predloga družinskega zakonika. Spregovoril bom zgolj o vidiku, ki ga v javnem diskurzu zelo pogrešam. O barvah. Kljub temu da je zgodovina barvne fotografije že dolga, tako dolga, da jo povprečen človek doživlja kot samoumevno, ostaja fenomen, da pogled skozi kukalo slovenskega družbenega objektiva ostaja črno bel. Če namreč nek pravnik presodi, da je zakonik slab, potem mu to moramo verjeti. Težava nastopi, če vprašamo za mnenje še drugega. Ali pa tretjega. In prav nič drugače ni, če vprašamo kakšnega »družinskega« strokovnjaka te ali one vrste. Prej ali slej pa se pred nami izriše črno-bela podoba. Zanimivo je, da smo si povsem enotni glede tega, kdo predstavlja katero barvno in še bolj glede tega, kaj posamezna barva predstavlja. Ob vsem tem se sam spominjam na anekdoto iz srednješolskih dni, ko mi je sošolec zabrusil, v popolnoma drugačnem kontekstu, da črna in bela pravzaprav sploh nista pravi barvi … Če se vrnem k zakoniku: zdi se mi, da je imel kar prav …
Ni bela
Bela je barva razsvetljenih, napredno mislečih ljudi, ki trdijo, da je družina pojem, ki je pogojen s časovno in kuturno dimenzijo. Z drugimi besedami: ker se družba tekom časa spreminja, se mora nujno spremeniti tudi definicija družine. Vemo, kaj nam razsvetljeni s tem želijo povedati o današnjem času. O tem lahko beremo navsezadnje tudi v Cicibanu. In sploh je o tem prelitega toliko pelina, da bi človek stežka kaj dodal – brez da bi (se) ponavljal. A vendar, vse kar je staro, ni zastarelo. Tradicionalna družina (zalotil sem se, da sem nehote izpustil pridevnik »tradicionalna« – in že bi bralec izgubi sled) predstavlja temeljno vrednoto sleherne družbe skoraj celotno zgodovino človeštva, izvzemši krasni novi svet zadnjih desetletij. Kljub temu so bile družbe preteklosti po razsvetljenem prepričanju nazadnjaške (in v mnogih pogledih so res bile). To naj velja toliko bolj, kolikor se oddaljimo od sedanjosti. A zlomka, navzlic navedenemu, so družbe »brez prenosnikov« zmogle, vsaj teoretično, v veliki meri pa tudi praktično, kot družbene vrednote utemeljiti nekatere zelo visoke ideale. Ciljam seveda na družino, tradicionalno kajpak. Biblični človek antičnega Izraela je tradicionalno družino dojemal kot osnovno celico družine, ki je bila predhodna oblika vsakršne oblike življenja – tudi religiozne. Seveda bomo ponovni slišali tistega, da ima vsaka stvar in človek svoj čas in kraj – v preteklosti. Vendar, če bi ta trditev resnično stala, potem bi moralo veljati, da so tudi vse ostale zgolj odraz svojega časa. Pa poglejmo: Ne ubijaj!; Ne pričaj po krivem!; Ne kradi! … Je že tako, da imajo razsvetljeni za hrbtom skrito še kakšno figo …
… in ni črna
Na drugi strani so mračnjaki, kakor jih imenujejo prvi. Brez, da bi izgubljal čas s tipkanjem naslednjih vrsticin v skladu z v uvodu omenjeno črno-belo shemo, za te velja vse to, kar smo slišali za prve, zgolj v nikalni obliki; tako temeljne vrednote družbe (od razodetja) ostajajo nespremenjene. Čeprav je daljnja preteklost od bližnje nepredstavljivo oddaljena, ne le po številu let, temveč po družbeni organizaciji in strukturi, je vendarle mogoče trditi, da je osnovna celica vsake družbe tradicionalna družina – ne glede na čas in družbeno strukturo. Okolje najbolj primarnih in intenzivnih življenjskih odnosov je po njihovem prepričanju tradicionalna družina … In tako naprej. Vse tja do Svete družine, ki, roko na srce, v družinskem pogledu ni bila ravno najbolj tradicionalna. Ali biološka, če smem biti bolj aktualen.
Barvna je!
Četudi sem v uvodu dejal, da se ne bom opredeljeval, je pozoren bralec že spoznal, da sem svoje »nevtralno« stališče prekršil in se nekoliko nagnil v desno, da sem se pomešal med »mračnjake«. A sam ne pritrjujem nobenemu od ekstremnih stališč. Predvsem zaradi tega, ker številčno še zdaleč ne pokrivata celotnega podalpskega naroda, še bolj zato, ker v sebi nosita elemente mitološkega. Ker po eni strani ne dajeta vedeti, da obstaja nevarnost, da prva vrata vodijo v krasni novi svet (ki se ima morda vseeno zgoditi, z našim privoljenjem ali brez), ter po drugi, da so druga vrata pač pretesna za družbo 21. stoletja. Dve Sloveniji, kakor je zapisal v uvodniku neke revije neki katoliški mislec. Dodajam: dve Sloveniji, ki ju skupaj ni za eno samo – pravo barvo, če še enkrat spomnim na srednješolski pripetljaj.
