Ekonomska svoboda in razvoj

ekonomska-svobodaPred dnevi je izšla najnovejša Fraserjeva lestvica ekonomske svobode. Slovenija se je s 97. mestom uvrstila med Svazijem in Surinamom, kar je za 13 mest bolje kot lani. Ob tem velja omeniti, da se merjenje najnovejše lestvice nanaša na podatke iz leta 2014.

Postavlja se vprašanje, kako to, da je Slovenija ekonomsko razvitejša od držav, v krog katerih se redno uvršča na tem in podobnih merjenih ekonomske svobode (obkrožajo jo države kot je Laos, Svazi, Tanzanija, Surinam, Papua Nova Gvineja, Turčija, Srbija), medtem ko mnoge države, ki sodijo po teh istih merjenjih med ekonomsko najbolj svobodne na svetu, ne dosegajo življenjskega standarda Slovenije (takšne države so denimo Čile, Estonija, Mauritius)? Zakaj so nekatere podobno nesvobodne države kot Slovenija dvakrat bogatejše od Slovenije (primera bogatih in po teh merjenjih ekonomsko nesvobodnih držav sta Kuvajt in Islandija)? Zakaj je Norveška, ki je dobro založena z naravnimi viri, ena najbolj bogatih držav na svetu, države z nekaj krat več naravnimi viri od Norveške, kot denimo Alžirija, Irak, Iran in Venezuela, pa so gospodarsko nerazvite? Kje so razlogi, da je Slovenija bogatejša od Rusije, čeprav ima Rusija obilico različnih vrst naravnih bogastev, nižje in bolj preproste davke?

Najsi se še tako trudimo, na gornja vprašanja ne znamo celovito odgovoriti. Uvid v razumevanje ekonomije in ustvarjanja v družbi zahteva samoomejitev lastnih vgrajenih prepričanj o tem, kaj je dobro in kaj ne in usmerjenost v iskanje dokazov. Dejstvo je, da smo ljudje pri svojem delu različno nadarjeni in da zmoremo biti produktivni v raznolikih okoliščinah. Če nekdo zna in zmore ustvarjati več edinole v okolju popolne ekonomske in osebne svobode, pa nekdo drug enako ustvarja tudi ob nekoliko nižji ekonomski in osebni svobodi, kot bi ustvarjal v ekonomsko nekoliko bolj svobodnem okolju. Velik del odnosa do dela predstavlja osebnostni značaj in nagnjenost po biti produktiven del družbe, kar je pogojeno z vrednostnim okvirjem, ki ga v največji meri dobimo s primarno vzgojo v družini. Davki na odnos do dela in vzgojo v družinah ne vplivajo kaj dosti.

Pri iskanju razlogov za napredek se navadno zaustavimo pri naravnih bogastvih. Naravna bogastva so lahko nujen pogoj za gospodarski razvoj, nikakor pa niso edini in zadostni pogoj. V svetu obstajajo države, ki imajo številna naravna bogastva, a so kljub temu ljudje tam revni in živijo v pomanjkanju. Slovenija sodi med institucionalna okolja, kjer ima država tradicionalno veliko moč, ljudje uživamo zadovoljiv ekonomski standard, kljub temu, da v državi ni praktično nobenih naravnih bogastev, razen lesa in vode.

Kuvajt je štiri milijonska islamska monarhija zelo bogata z naftnimi viri. Država je tretja največja izvoznica nafte znotraj združenja OPEC in nadzira približno 8% vseh zalog nafte na svetu. Po drugi strani je Islandija gospodarstvo z le okrog 330 tisoč prebivalci in prav tako sodi med najbolj bogate na svetu. Je nekoliko revnejša od Kuvajta, vendar bogatejša od Velike Britanije, Nemčije in le malo zaostaja za ZDA. Država je po ekonomski svobodi od leta 2014 do danes zdrsnila s 37. na 76. mesto. Med desetimi najbolje ocenjenimi državami sveta ostaja edinole pri oceni delovanja pravosodja (zaščita lastninskih pravic), kar je lahko pomemben dejavnik odnosa Islandcev do ustvarjanja. Posebno poglavje je petmilijonska Norveška. Norveška je četrta najbolj bogata država na svetu po letno ustvarjeni vrednosti in je bogatejša od Kuvajta, čeprav ima od te zalivske države 20-krat manj zalog nafte. Po ekonomski svobodi je Norveška bolj svobodna od Kuvajta in Slovenije, po politični svobodi je Slovenija bolj svobodna od obeh, po kompleksnosti gospodarstva je Slovenija pred Norveško, ta pa precej pred Kuvajtom, po višini dohodka na prebivalca pa sta obe več kot dvakrat bogatejši od Slovenije, norveška pa je le malce bogatejša od Kuvajta. Kuvajt je islamska ustavna monarhija, Norveška je parlamentarna ustavna monarhija, Slovenija pa je parlamentarna demokracija. Kakorkoli tole obračamo in primerjamo, Slovenci se moramo precej bolj truditi za vsak ustvarjen evro od Kuvajtčanov in Norvežanov.

Kaj pa standard po teh lestvicah ekonomsko od Slovenije precej bolj svobodnih Estonije in Čila? Obe sta v zadnjem desetletju v gornjem delu lestvice ekonomskih svobod in se gospodarsko dobro razvijata. Čile je najbolj ekonomsko svobodna in najbolj razvita država južne Amerike in je z rudami bolje založen od Slovenije in Estonije, ki sta brez rudnih bogastev, medtem ko je Estonija po standardu že pred leti prehitela Rusijo. Državljani Estonije in Čila uživajo nižji življenjski standard od državljanov Slovenije, Estonija kaže preprostejšo strukturo izvoza od Slovenije, Čile pa precej preprostejšo tudi od Estonije. Čile je predsedniška demokracija, Estonija in Slovenija pa sta parlamentarni demokraciji.

Že ta hiter prerez nekaterih zanimivih podatkov lestvice ekonomske svobode in življenjskega standarda pokaže na zapletenost ekonomskih razmerij. Merjenje ekonomske svobode je zelo pomembno zaradi ozaveščanja javnosti o tem, da je vrednost rezultat vlaganj in da je dobro, če je v procesu nastajanja vrednosti čim manj različnih preprek, ki zavirajo njegovo izvajanje. Vendar, tovrstni sintetični indeksi ne zmorejo zajeti mikrospecifik neke državne ureditve, predvsem pa ne odzivanja ljudi na spreminjanje institucionalnega okvirja in z njim povezanega zaviranja ali pospeševanja ekonomskega udejstvovanja. Pravila pišemo in izvajamo ljudje in enako pravilo je v nekem okolju zaželeno, celo nujno potrebno, in dviguje produktivnost, v nekem drugem okolju pa je taisto pravilo odvečno in znižuje produktivnost.

Lestvica ekonomske svobode je neke vrste popačeno ogledalo ekonomskega okvirja držav bolj kot pa ogledalo podjetnosti državljanov teh držav. Služi nam kot pripomoček za razumevanje pomena ekonomske svobode za razvoj in ne kot recept, ki bi ga bilo treba le prepisati. Najboljšega institucionalnega okvirja ne more dati noben miselni eksperiment, temveč lahko zgolj ponudi niz miselnih poskusov prilagajanja družbenega okvirja vrednostnemu okvirju ljudi in njihovemu dojemanju ekonomske stvarnosti, ki pa svojo resnično veljavo lahko dobi le s praktično izvedbo.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu