Avtor: Matej Steinbacher.
Uvodni komentar z zadnjih Pogledov Slovenije, ki je na kratko povzel ključne dogodke in odzive oblasti, pa ni prinesel vsebine, kot bi si je želel. Še posebej ne, če lahko prikaz, bolj kot ne ponesrečenih izjav vpletenih, kot je bil predočen gledalcem, služi kot reprezentant poznavanja in odnosa odgovornih. Še najmanj presenetljivo je deloval opis ekonomsko-finančnega stanja v državi, saj je tukaj že nekaj časa jasno, da stanje ni najboljše. Skrb zbujajoče pa dejstvo, da so bile izjave pobrane od tistih, ki imajo trenutno največ odgovornosti za rešitev tega zelo zapletenega stanja.
Poslušati ministra za finance govoriti o dvo do trimesečnem miru, ki da ga potrebuje za pripravo odgovorov, in premierke, ki se v precej neprepričljivem tonu, morda celo nekoliko bojazljivo, izražati strah pred (neprijetnim) stanjem v državni blagajni. Zadnja v nizu je izjava ministra Čuferja za Reuters, da so naše banke vredne 10-20% knjižne vrednosti oziroma 25-50 milijonov evrov. Sporočilnost takšne izjave je jasna: banke so bankrotirane, posledično pa niso vredne počenega groša. Povrh vsega pa še njegov manjko na zasedanju o reševanju Cipra, na mesto njega pa tja poslati veleposlanika pri Evropski uniji. V trenutni situaciji takšna, vsaj navidezna izgubljenost najvidnejših predstavnikov slovenske oblasti ni zaželena. In prej ustvarja občutek neresnosti oblasti do tega. Ne bi bilo zaželeno, če tudi pomanjkanja znanja in vedenja o tem, kaj v tem času sploh narediti.
Negotovosti na finančnih trgih je itak že ogromno, pa jo z dajanjem občutka o tako neresnem odnosu do trenutnega ekonomsko-finančnega stanja v državi povsem po nepotrebnem napihujemo še sami. Kot sem dejal že pri neposrečeni izjavi prejšnjega ministra Šušteršiča v povezavi z NKBM, okolica posluša in da slišano, še posebej iz ust takrat samega ministra za finance, danes pa poleg njega še predsednice vlade, vpliva na oblikovanje mnenja. Že v normalnih pogojih se finančni minister in predsednik vlade štejeta za bolje informirani osebi, to je insiderja, pa je njuna retorika (in poznavanje razmer) zelo pomembna.
S kakšno strategijo prepričati? Privzeti prakso iz poslovnega sveta bi lahko bilo nemara koristno. Prvič, ali oblikovana projektna ekipa ljudi vsebuje vse sestavine za uspeh projekta? Natančna vsebina vsakega projekta je odvisna od stanja, je state-contingent, in se v času spreminja. Vrhnji sloj ljudi pa je tisti, s katerimi se projekt razvije ali pade. Seveda, kot v večini primerov, šele čas pokaže, ali projektna ekipa dejansko tudi vsebuje vse potrebne sestavine za uspešno izpeljavo projekta, a njeno okostje se mora vsaj zdeti trdno, mora dajati apriorni občutek zmožnosti izpeljave projekta. Če tega ni, se projekta preprosto ne da uspešno izpeljati, ne glede na njegov potencial. Projekt z njimi gre ali pade. Namesto politikantstva bi pričakoval izbor najboljše ekipe. ne kvazi ekipe, ampak najboljše ekipe. S tem bi jasno pokazali, da ukvarjanje s trenutnim stanjem predstavlja resen izziv.
Drugič, če se želi potencialne investitorje prepričati, da bo njihov denar dobro naložen, je nujno natančno poznavanje vseh relevantnih dejstev. Dobro bi bilo, če bi imeli ljudje, ki so po naravi funkcije zadolženi za reševanje krize, jasno in kar se da poglobljeno vedenje o razmerah. Že pri imenovanju vlade (in prej premierke) sem zapisal, da situacija zahteva temu primernega kandidata, sama situacija pač ni naklonjena eksperimentiranju. Da se torej zavedajo samega vprašanja in da imajo pripravljene odgovore, natančno predstavljene in ovrednotene alternative.
Druga točka je pomembna še z vidika transparentnosti porabe sredstev. Skoraj je ni pomembnejše stvari za investitorja, kot pa natančen plan porabe investiranega denarja. čas negotovosti je potrebo po transparentnosti le še povečal. Veliko investitorjev se je v zadnjih nekaj letih zaradi brezglavosti opeklo. Tveganje je dobilo svojo ceno. Kar je dobro, morda za nas manj ugodno, a nujno potrebno. Slabo naložen denar ima nižjo verjetnost, da poplača svojo pogodbeno obveznost. Mit o varnih naložbah v državne papirje je padel. Brez poglobljenega vedenja tukaj ne bo šlo in smo spet pri kompetencah ljudi.
Kot zadnje, zaželen, da ne rečem potreben oziroma nujno potreben, bi bil neke vrste poslovni načrt. Ne tipičen poslovni načrt, kot bi ga pričakovali v primeru kakšnega podjetja, ampak načrt ukrepov, katerih vpeljava bi bila integralni del celotnega projekta. Če bi naj pri podjetjih takšen plan dal odgovor na vprašanje, kje bo podjetje ustvarjalo denar oziroma vrednost, potem bi naj tak načrt na ravni države podal odgovor na vprašanje, kje se bo prenehalo z izgubljanjem denarja. To velik izziv. Delati bo treba na smiselnih in izvedljivih projektih. Govoriti o vseobsežnih, finančno potratnih projektih je ob prazni blagajni izguba časa, pa tudi nesmiselno. To, da imamo ob revnih upokojencih bankrotirano pokojninsko blagajno zgolj veča dimenzijo izziva. Ponovno si je dobro zapolniti, da investitorje zanima vrednost in ne zgolj puhle besede, računati na božji dar bi bilo naivno in preveč tvegano.
Ali ekipa nove premierke ima te kvalitete? Prvi občutek je slab, tudi nanovo formirana ožja ekipa premierke le-tega ne popravlja. Vsa ključna vprašanja so povezana z ekonomijo in financami, v ekipi pa ne vidim ekonomistov. Morda ne bi bilo slabo pokukati v ekonomski del ekipe Baracka Obame. Morda bi bil že čas, da pri resnih temah politikantstvo prepusti svoje mesto usposobljenim. Tega preboja še nismo uspeli narediti. Ne sedanja vlada ne prejšnja. Privzemati primere dobrih praks, tukaj imamo še precej rezerve. Kar smo videli do sedaj, ni bilo najbolj posrečeno. Časa za učenje pa ni ravno na voljo.
Vir: Steinbacher media
