Na razpravi Ekonomski izzivi Slovenije so o potrebnih spremembah ekonomske politike, in o rešitvah za ključne ekonomske izzive v prihodnjih letih razpravljali dr. Anže Burger, docent in raziskovalec na FDV UL, Svetilnik in Visio, Rok Novak, strokovni direktor Inštituta Libertas, mag. Mitja Steinbacher, raziskovalec na FPV pri Katoliškem inštitutu v Ljubljani, Jaka Šoba, podjetnik in kolumnist ter Blaž Vodopivec, psiholog, finančnik in kolumnist. Razpravo v sklopu Sedanjost za prihodnost sta skupaj pripravila Inštitut Nove revije in Časnik, moderiral jo je Matej Kovač.
Uvodoma ja dr. Aleš Burger razložil, zakaj so strukturne spremembe pri nas potrebne, saj se za nekaterimi pozitivnimi trendi skrivajo pereči problemi. Poleg visoke stopnje strukturnega primanjkljaja, rekorno nizko zaupanje v institucije, je po mnenju Burgerja pomemben pokazatelj, da potrebujemo reforme, tudi zaostajanje za razvojem drugih tranzicijskih držav, npr. Češko, Slovaško in Poljsko.
Blaž Vodopivec ne verjame v dobre čase pred nami, morda bo tako kot je danes še nekaj let, nato pa bo spet kriza in Slovenija bo nanjo tako pripravljena kot Grčija. Boji se drsenja po takšni negativni spirali, ki privede do točke, od katere in povratka. Slovenija je po njegovem mnenju od takšne točke oddaljena pet do deset let. Blaž Vodopivec opozarja, da je naš bančni sistem “na nivoju Zimbabveja”, saj prevladujejo krediti, akutno pa je pomanjkanje kapitala. Država sektor javnih uslužbencev, “iz katerega nihče prostovoljno ne oddide, razen v pokoj” rešuje z dvigovanjem davkov na račun kapitala in tako se ne gre čuditi, da v Sloveniji ni kvalitetnih delovnih mest.
Rok Novak se boji, da je Slovenija zamudila priložnost za hitre strukturne reforme, za katere je bil čas v recesiji. Prepričan pa je, da se reformno okno odpre, ko ljudje ugotovijo, da je “hudič vzel šalo” (upa pa, da bo to v Sloveniji prej kot v Venezueli) in takrat je potrebno imeti reformne ukrepe pripravljene. Med glavnimi težavami vidi brezposelnost mladih in starejših ter pokojninski sistem, saj “ni za pokojnine denarja nikjer.” Zato bi bilo potrebno tudi upokjencem povedati, da so oškodovani, saj so vse življenje varčevali, vendar je potrebno pokojnine še vedno plačevati iz davkov. Negativno razmerje med delovno populacijo in upokojenci se po še naprej poslabševalo, kar ugotavalja tudi vladna bela knjiga, zato Novak vidi v sedanji ureditvi le možnost nižjih pokojnin in višjih davkov.
Mitja Steinbacher je prav tako opozoril na stanje v bankah, ki so sicer del evropskega sistema, vendar jih pestijo lokalne posebnosti pomanjkljivega nadzora nad krediti in slabo sledenje podjetniškemu razvoju. Vse to je “dete preteklega režima” in prav v vpletenosti države v gospodarstvo se razlikujemo od npr. Češke.
Jaka Šoba je razmišljal o pasivnosti Slovencev in prepričanju, da “še ni tako slabo” in da je bolje biti povprečen, ker se to splača. Meni, da imamo v Sloveniji “diktaturo birokracije”, ampak da bodo volivci na volitvah verjetno spet podprli status quo. Vprašal se je ali se Grki pogovarjajo o strukturnih reformah ali za svoje stanje krivijo druge in zaključil, da lahko podobno reakcijo pričakujemo tudi med Slovenci.
Potrebni reformni ukrepi
Razpravljavci so predlagali tudi glavne reformne ukrepe, bodisi najbolj potrebne bodisi najbolj realno izvedljive. Reforme zahtevajo svoj čas, vendar Anže Burger vidi reformo trga dela kot najbolj kratkoročno reformo, s katero bi odpravili dualnost sistema (začasne pogodbe, študentsko delo, številne agencije). Predlaga enotno pogodbo o delu, ki bi delodajalcu olajšala odpuščanje, če za delavca ne bi imel več dela in pa deregulacijo poklicev (trenutno je 262 reguliranih poklicev). Po mnenju Burgerja bi bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih v javni upravi, razbremeniti obdavčitev najbolj izobraženih in se lotiti pokojninske reforme po zgledu Švedske.
Tudi Blaž Vodopivec je prepričan, da je najbolje začeti pri reformi trga dela in privatizaciji, saj “nič ne staneta”. Meni sicer, da reformne ideje in ljudje, ki vidijo, kaj je narobe, krožijo že od 90-ih let, vendar bi bila edina prava strukturna reforma zmaga desne sredine na volitvah.
Mitja Steinbacher prav tako nasprotuje planskem gospodarstvu in spodbuja deregulacijo poklicev ter poenostavitev davčnega sistema. Pri tem vidi enotno davčno stopnjo kot najbolj učinkovito obliko, ki bi hkrati ohranjala nivo prihodkov v državno blagajno. Mnenja je, da bi bilo enotno davčno stopnjo mogoče primerno predstaviti in uvesti, brez strahu pred močjo sindikatov, kot je bilo to pred leti.
Rok Novak je opozoril še na administrativno reformo, saj bi lahko minister imel še tako dober program, a kaj, če ga uradniška struktura ne bi hotela izvajati. Navdušuje se nad reformo na Novi Zelandiji, kjer je minister v vlogi direktorja, ki najema izvajalce za svoj program in jih ocenjuje po rezultatih. Izvajalci so pri tem za uspešno delo dodatno nagrajeni, za svoje delo odgovarjajo s svojo službo, kar je povezano tudi z motivacijo in storilnostjo na delovnem mestu. Rok Novak je še prepričan, da so sindikati pri nas še vedno najmočnejša politična sila, da se “gredo upravljanje države” in da so tako presegli svojo vlogo, ki bi jo bilo potrebno omejiti.
Jaka Šoba je dodal še potrebo po reformi šolstva, saj v njem prevladuje “levi aspekt”. Tako tudi na desnici primanjkuje intelektualne moči za zoperstavljanje levici.
Prispevku dodan videoposnetek razprave v produkciji Socialne akademije.
