Vsako leto se na tisoče planincev iz doline Vrat povzpne preko Praga, preko nekdanjega ledenika do Kredarice in naprej na vrh Triglava. Levo od markirane poti preko Praga vodi precej izpostavljena Tominškova pot, ki pelje v precejšnjem delu po severnih ostenjih Begunjskega vrha. Le malokdo pa ve, po kom se ta atraktivna planinska pot imenuje.
Stanko Tominšek se je rodil v odvetniški družini Tominšek in mu je bilo pravo položeno v zibko. V letih 1913–18 je pravo študiral v Gradcu in Zagrebu. Leta 1921 je doktoriral iz prava v Ljubljani na pravkar ustanovljeni univerzi. Do leta 1929 je bil odvetniški koncipient v advokaturi svojega očeta, potem pa samostojen odvetnik. V vojnih letih je bil zaprt zaradi sodelovanja z OF, izpuščen in leta 1945 ponovno zaprt. Konec vojne je dočakal na gradbišču predora pod prelazom Ljubelj. Prav paradoksalno. Bil je v koncentracijskem delovnem taborišču in njemu ljubih gorah obenem. Po vojni je naredil uspešno pravniško kariero. Bil je načelnik oddelka pri komisiji za upravo narodne imovine, zaposlen je bil v zakonodajnem odseku ministrstva za pravosodje Ljudske republike Slovenije in na Vrhovnem sodišču LRS kot višji sodni pravnik. Upokojil se je leta 1954.
Od mladih nog je zahajal v gore. Že leta 1907 je bil prvič na Triglavu, kar je bil za odraščajočega otroka v tistih časih velik podvig. V dvajsetih letih je opremil smer po severni steni na Mojstrovko in Hanzovo pot na Prisojnik. To je bil čas Rapalske pogodbe in ustaljene poti na oba vrhova zaradi meje z Italijo nista bila dostopna po običajnih dostopih. Leta 1936 je z Miro Marko Debelak Deraj preplezal severno steno Špika, ki še danes nosi naziv pete težavnostne stopnje. Omenjeni vzpon velja v času, ko smo Slovenci plezali le doma in nam je bila tujina zaprta, za enega največjih dosežkov slovenskega alpinizma med obema vojnama. Z Debelakovo, Pavlo Jesih in Antonom Guerro je preplezal smer skozi Okno v Triglavski severni steni. Še eno plezalno smer na Triglav, kjer je meja z Italijo tekla le nekaj metrov proč od Aljaževega stolpa.
Tominšek je bil del tako imenovane “zlate naveze” skupaj s Čopom in Potočnikom, v okviru katere so preplezali veliko prvenstvenih smeri. Bil je med prvimi slovenskimi alpinisti, ki so opravljali tudi zimske vzpone, ki so se pred stoletjem šele uveljavljali.
Stanko Tominšek je bil od leta 1920 dalje dejaven v Slovenskem planinskem društvu. V Planinskem vestniku je objavil nekaj spisov o prvenstvenih vzponih: 1924 (Prisojnik), 1927 (Jalovec, Triglavska severna stena, Jugova grapa), 1928 (Škrlatica). Veliko pa se ukvarjal s planinsko fotografijo, še posebej plezalsko, najtežje ture je tudi posnel s kamero. Sodeloval je tudi pri drugem slovenskem celovečernem filmu Triglavske strmine, posnetem leta 1932. Prvi slovenskih celovečerni film je bil seveda V Kraljestvu zlatoroga leto prej. Oba sta bila še filma, posneta v nemi tehniki.
