Eberhard Schockenhoff je ugleden profesor moralne teologije na Univerzi v Freiburgu in med drugim več kot 15 let član Nemškega sveta za etiko, neodvisnega sveta strokovnjakov, ki obravnava etična, družbena, naravoslovna, medicinska in pravna vprašanja. Fakulteta za poslovne vede in založba Družina sta s prof. Schockenhoffom v ponedeljek 28. aprila 2014 pripravila pogovor v okviru ciklusa večerov »i³«. Z gostom so se o temah moralne teologije in bioetike pogovarjali moralni teolog dr. Ivan Štuhec, filozof dr. Vojko Strahovnik in dr. Urh Grošelj, dr. med. ter član Komisije RS za medicinsko etiko. Gostovanje nemškega profesorja sovpada z nedavnim izidom obsežne monografije Etika življenja pri Celjski Mohorjevi založbi.
Knjigo Etika življenja je Schockenhoff predstavil kot rezultat racionalnih argumentov o bioetičnih vprašanjih s katoliškega stališča. Tako kot profesorski kolega Ivan Štuhec se navdihuje v načelih avtonomne morale, ki jemlje resno človekovo zgodovinsko in kulturno pogojenost ter vpliv na moralo. Avtonomna morala začenja z upoštevanjem človeške izkušnje in znanosti, ki jo poskuša razumeti ter na to izkustvo pogledati v luči razodetja in izraziti v racionalnem jeziku. Danes se sicer avtonomnost sicer razume precej drugače, pogosto kot individualizirana samovolja. Po mnenju gosta gre za vpliv anglosaksonskega razumevanja, kjer lahko človek (tudi v zdravstvu) svobodno izraža svoje potrebe in zahteva, da jih drugi uresničijo. Tej nasprotna linija, kontinentalna, pa razume avtonomnost ne kot samovoljo, ampak kot sledenje univerzalnosti, v smislu Kantovega iskanja splošnega zakona za vse.
Profesor Schockenhoff vidi v današnji sekularizirani družbi najvišjo vrednoto splošno zdravje (tudi Nemci poznajo pregovor »Vse bo še v redu, samo če bo zdravje.«) In če družba dobi občutek, da nekdo govori proti vrednoti splošnega in več zdravja, ta propade. V sekularizirani bioetiki vidi gost veliko nereflektiranega utalitarističnega razmišljanja, željo, da bi dosegli največji blagor za največje možno število ljudi. To se pogosto dogaja na ceno drugih, šibkih. Profesor se je dotaknil tudi številnih proceduralnih in pravnik zapletov v odnosu pacient – zdravnik, ki ima po njegovo še vedno odgovornost, da daje pacientu nasvete, kot bi jih dal svojim družinskim članom. Ne pa da bi se odgovornosti zgolj rešil s podpisanimi soglasji.
Zanimivo je tudi profesorjevo stališče glede moralnih dilem o dolžnosti, da umirajočega človeka ne smemo pustiti umreti. Profesor izpostavlja vprašanje ali imamo umirajočo osebo, ki ne želi jesti pravico siliti s hrano in zagovarja stališče, da je v specifičnih primerih moralno sprejemljivo, da se človeka ne hrani, če ta hrano zavrača. Pravi, da “imamo pravico umreti in da naše umiranje ne motijo neproporcionalni ukrepi,” s čimer misli na podaljševanje človeškega življenja na pretiran umetni način.
Danes je katoliška etika izgubila vsak primat v etičnih debatah, kjer prevladuje sekularna etika, kar je po mnenju prof. Schockenhoffa potrebno sprejeti kot dejstvo in vstopati v dialog. Prof. Schockenhoff zavrača kritike na račun krščanstva, da je krivo za zlorabe narave s svojo antropocentrično etiko, ki postavlja človeka na posebno mesto v naravi. Človek po bibličnem gledanju ni izven ali nad naravo, marveč je najprej njen del, vendar ima kot njen upravnik zanjo odgovornost, ki se ji ne more odreči.
Pripis uredništva: Knjigo Etika življenja na 572 straneh lahko naročite preko Časnika in mu tako izkažete podporo.
