Nedolgo tega smo lahko prebrali poročilo o plenarni seji Slovenske škofovske konference, kjer je bilo govora predvsem o implementaciji apostolske spodbude Amoris Laetitia, ki smo ji na Časniku posvetili že veliko pozornosti. Kot je bilo že večkrat opozorjeno, so nekatera mesta papeške spodbude odprta za različne interpretacije, tudi take, ki predstavljajo jasen prelom z dosedanjim naukom Katoliške Cerkve. Lahko so heretične, v nasprotju z Božjimi zapovedmi in Svetim pismom. Na dvoumnost apostolske spodbude so pred kratkim opozorili tudi štirje ugledni kardinali (Raymond Burke, Joachim Meisner, Carlo Caffara, Walter Brandmüller), ki so zato na Kongregacijo za nauk vere ter papeža naslovili pet uradnih teoloških vprašanj (t.i. »dubia«) glede njene pravilne interpretacije. »Dubia«, ki jih prevedene objavljamo spodaj, zahtevajo jasen odgovor z da ali ne. Papež jim je dejal, da na vprašanja ne bo podal uradnega odgovora, zato so vprašanja tudi javno objavili. Kardinal Burke je izrazil namero, da bodo v primeru, da odgovora ne bodo dobili, sami izvršili formalno dejanje korekcije zaradi papeževe opustitve nedvoumnega izreka o lastnem nejasnem učenju.
Iz tega razloga se odpira vprašanje, kako je potem spodbudo sploh mogoče avtentično implementirati. Dosedanja praksa je nadvse zaskrbljujoča. Nekatere škofovske konference in posamezni škofje so glede tega ubrali bistveno različne pristope, ki posledično rušijo enotnost pastoralne prakse Cerkve ter njo samo posledično delijo na pravoverne in modernistične škofije oz. škofovske konference. Iz vseh omenjenih razlogov se zdi še toliko bolj jasno, da bo učenje Amoris Laetitie ostalo na privatni ravni posameznih papežev (podobno kot npr. prepričanje papeža Janeza XXII., da nihče ne bo gledal Boga vse do poslednje sodbe), ki niso del uradnega učiteljstva Cerkve. Pretirano posvečanje spodbudi se nam zdi nepotrebno, posebno če upoštevamo, da je Cerkev v zadnjih desetletjih izdala že celo vrsto dokumentov o družinskem življenju in družinski pastorali, katerih interpretacija ni vprašljiva.
Dvom št. 1:
Sprašujemo, ali je, sledeč besedilu Amoris Laetitia (300-305), sedaj dovoljeno podeljevati odvezo v zakramentu spovedi in posledično prejem svetega obhajila osebi, ki živi more uxorio z drugo osebo, čeprav jo že veže veljavna poročna vez in ne izpolnjuje pogojev navedenih v Familiaris Consortio 84, ki sta jih kasneje potrdila dokumenta Reconciliatio et Paenitentia 34 in Sacramentum Caritatis 29. Ali se lahko izraz »v nekaterih primerih« iz opombe 351 k odstavku 305 spodbude Amoris Laetitia nanaša na ločene osebe, ki v drugi zvezi živijo more uxorio?
Dvom št. 2:
Ali po izdaji apostolske spodbude Amoris Laetitia (304) še vedno velja učenje sv. Janeza Pavla II. iz Veritatis Splendor (79), ki temelji na Svetem pismu in tradiciji Cerkve, o obstoju absolutnih moralnih norm, ki prepovedujejo intrinzično zla dejanja brez vseh izjem?
Dvom št. 3:
Ali lahko po izdaji Amoris Laetitia (301) še vedno trdimo, da se oseba, ki redno živi v nasprotju z božjim zakonom, kot je npr. prepoved prešuštvovanja (prim. Mt 19, 3-9), nahaja v stanju stalnega smrtnega greha?
Dvom št. 4:
Ali moramo po trditvah Amoris Laetitia (302) o »okoliščinah, ki lahko zmanjšajo moralno odgovornost« še vedno upoštevati učenje sv. Janeza Pavla II. iz okrožnice Veritatis Splendor (81), ki temelji na Svetem pismu in tradiciji Cerkve, da »okoliščine in namere ne morejo nikoli spremeniti intrinzično zlega dejanja v subjektivno dobro oz. sprejemljivo dejanje«.
Dvom št. 5
Ali po Amoris Laetitia (303) še vedno velja učenje sv. Janeza Pavla II. iz Veritatis Splendor (56), utemeljeno na Svetem pismu in tradiciji Cerkve, ki izključuje »kreativne« interpretacije o vlogi vesti in poudarja, da se nikoli ne moremo sklicevati na lastno vest pri legitimiranju izjem glede upoštevanja absolutnih moralnih norm, ki prepovedujejo intrinzično zla dejanja.
Full text and Explanatory Notes of Cardinals’ Questions on ‘Amoris Laetitia’
