Državnica plemenitega kova

Avtor: Matej Kovač.

Za razpad sovjetskega komunističnega imperija njegova ekonomska neučinkovitost ni bila dovolj. Janez Pavel II. je vlival upanje in pogum Poljakom in drugim narodom znotraj sovjetskega vplivnega območja, Ronald Reagan je izvajal vojaški in ekonomski pritisk, Margaret Thatcher, najtesnejša zaveznica ZDA v Evropi, je silovito reagirala na uvedbo vojnega stanja na Poljskem in pritiskala na bolj pragmatične evropske državnike, naj zoper sovjetsko diktaturo zavzamejo odločnejše stališče. Ko oblastna garnitura v Sovjetski zvezi ni bila več pripravljena posegati po skrajnem nasilju za ohranitev imperija in diktature, je real-socialistični družbeni eksperiment doživel svoj konec.

Prispevek nedavno preminule britanske premierke h koncu hladne vojne ne polarizira javnega mnenja toliko kot njena dediščina na področju vodenja ekonomske politike. Njene ukrepe, kot so brzdanje inflacije z omejevanjem tiskanja denarja, prenehanje subvencioniranja dr­žavnih podjetji v izgubah, privati­zacija industrije, stanovanj in infrastrukturnih podjetij, zmanjševanje administrativnega nadzora nad delovanjem podjetij, spodbujanje podjetniške svobode in omejevanje moči sindikatov, danes mnogi slabšalno opisujejo z besedo »neo-liberalizem«, a pred dobrimi tremi desetletji je bila to edina pot za rešitev sklerotičnega in pešajočega britanskega gospodarstva. Ohranjanje nekonkurenčnih delovnih mest (na primer v rudarstvu) ni bilo več vzdržno. Privatizacija in deregulacija sta omogočili, da je svobodnejši kapital ustvaril nova delovna mesta v bolj perspektivnih vejah.

Poskusi, da bi dediščini Margaret Thatcher naprtili krivdo za ekscese liberalnega kapitalizma, ki so se pokazali v zadnji gospodarski krizi, so nepravični. Dve desetletji so politične in gospodarske elite, tako levo- kot desnosredinske, samozadovoljno lovile v jadra svojih gospodarstev veter večje gospodarske svobode. Cikla vsesplošne gospodarske rasti, ki ga je sprožila osvoboditev zasebne podjetniške pobude, niso želeli prekinjati s popravki tržnega mehanizma tam, kjer ta res ne deluje dobro. Nasprotno, s poceni denarjem in državnim interveniranjem so poskušali obdobje rasti umetno podaljšati. Danes razen Estoncev ne more nihče reči, da je bil zvest učenec Margaret Thatcher, mnogi pa si želijo, da bi imeli voditelja, ki bi, tako kot ona, znal argumentirati svoje gospodarske in politične nazore ter se zanje brezkompromisno boriti v politični areni.

Vir: Družina