Avtor: Tomaž Štih.
Konzervativizem je v praksi vedno lokalen. Njegov pomen določa tisto kar v določenem okolju velja za tradicionalno. V Sloveniji se v javni govor dostikrat ponesrečeno prenaša ameriške definicije, ki so za naš prostor neprimerne. Pri nas je namreč vrhovna tradicionalna vrednota socializem, saj večina tu živečih ljudi v življenju nikoli ni poznala ničesar drugega. Ko se nekdo želi v Sloveniji vračati v preteklost in nasprotovati spremembam ter zahodnemu življenjskemu slogu je ta oseba ponavadi jugo- nostalgik. Biti konzervativen in nazadnjaški, boriti se za ohranjanje statusa quo in obstoječih razmerij moči v družbi pri nas pomeni biti socialist.
Elementi skrajnega krila ameriškega konzervativizma so pri nas bolj predmet kulturnega boja kot resne teme. Npr. polemike o splavu in ločitvi države in cerkvi so v Sloveniji irelevantne, saj nihče ne-marginalen tem načelom ne oporeka – kljub temu pa se jih dostikrat želi uporabiti kot stičišče ameriškega in domnevnega slovenskega konzervativizma, predvsem v propagandne namene. Vkoreninjeni anti-amerikanizem kot predvojni, medvojni in povojni pojav, ki je idejno družil fašiste, socialiste in narodne socialiste je namreč še danes močen mobilizacijski faktor. Če uspeš v Sloveniji neko spremembo ali politično opcijo prikazati kot ameriško, jo lahko zavreš.
Ključni nasprotujoči si viziji v Sloveniji sta vizija zagovornikov močno- regulirane in drage države, ki je prežeta s politično korupcijo in vedri in oblači v vsaki pori posameznikovega življenja. Prepovedano je vse, kar ni izrecno dovoljeno, sistem pa daje veliko moč politiki in uradništvu.
To državo smo imeli včeraj in jo imamo danes.
Na drugi strani je vizija do posameznika prijazne države, kjer je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Pposamezniku zaupa in prepušča pobudo ter skrbi za kvalitetno regulirano okolje v katerem lahko vsak uresničuje svoje življenjske interese.
Ključne lastnosti naše države danes so: močno- reguliran trg; ena največjih vlog politike v gospodarstvu v razvitem svetu sploh (z državnim bančništvom, državno komunalo, državnimi telekomunikacijami, državno distribucijo goriv, državnim igralništvom, državnim varjenjem piva, državno proizvodnjo pralnih strojev in sesalcev, državno proizvodnjo generičnih zdravil, itn…). Skoraj povsem državni so tudi temelji podsistemi – zdravstva, šolstva in pokojnin. Imamo visoke davke, še posebej na produktivno delo. In eno najvišjih stopenj prisilnega dohodkovnega izenačevanja v razvitem svetu.
To je Slovenija. Podalpski, socialistični raj za včerajšnje ljudi. V njej ni zaznati takoimenovanega “neoliberalizma”, razen če pokukate v 90% medijev, ki o tem pišejo vsak dan in vsako uro.
In zato smo v težavah.
Dobra novica je, da se počasi, toda vztrajno premikamo iz bolj socialističnega v bolj liberalni tip družbe. Če iščete pristen pomen besed:”We need time,” je ta v hitrosti te spremembe. O tem se Slovenci ne strinjamo. Ker nismo mačke in imamo samo eno življenje, bi nekateri spremembe radi uveljavili šele tisti dan, ko odidejo s tega sveta, drugi pa bi jih vseeno nekoliko prej.
Nekdanja ideološka nasprotja počasi, ampak zanesljivo izginjajo. Soočenja z resničnostjo prinašajo nova politična soglasja tudi tam, kjer so se naši pogledi zdeli preveč nezdružljivi, da bi se to kdaj zgodilo.
Pred desetimi leti je Mičo Mrkaič dejal, da je ena ključnih nalog politike zagotoviti pogoje za dolgoročno gospodarsko rast. Takrat je bil deležen ostrih napadov, rdeča nit teh napadov je bil slogan: “Rast ni vse!” Časopisi so tekmovali v iskanju stvari, ki so pomembnejše od rasti. Potem je prišel čas, ki nas je vse naučil, da imajo obdobja brez gospodarske rasti svoje ime. Pravimo jim krize. In da sta Albanija in Burkina Faso le državi, ki sta skozi zgodovino nekoliko počasneje rasli od drugih. Danes boste težko našli socialista v Sloveniji in Evropi, ki gospodarske rasti ne bi štel med tri glavne prioritete države, da bi se le izognil stabilizaciji javnih financ. Po novem se vsi strinjamo, da je rast pomembna. V tem smislu smo zdaj vsi Mičo Mrkaič. Korenito se razlikujemo le v pogledih, kako jo doseči. Eni verjamejo v strategije, centralne plane in državno megalomanstvo na kredit. Drugi verjamemo v podjetništvo in v ljudi.
V času, ko je bil Mičo Mrkaič predsednik strateškega sveta se je konkurenčnosti v določenih medijih reklo: “Divja tekma vseh proti vsem.” Pravi razlog za to je bil zaščita obstoječih monopolov in s tem razmerij moči v družbi ter pravilno kanaliziranje denarja iz teh virov. Danes imamo besedo konkurenčnost skoraj vsi za pozitivno. In to je dobro izhodišče, da si upamo nekoliko glasneje razmišljati o tekmi multinacionalk za to, kdo bo bolje zadovoljil naše potrebe kot o nečem pozitivnem. Kar nam veča izbiro, viša kvaliteto in niža cene dobrin.
Včasih se res zdi, da je socializma v Sloveniji vse več. Toda, kot je dejal slovenski politik, je treba ločiti med virtualno in resnično resničnostjo. Gospodarske razmere pospešujejo sprejemanje vzorcev razvitega zahoda. V bitki konceptov smo s pomočjo svobodnega sveta tako temeljito porazili levico, da so ji zvesti ostali le tisti, ki se jih nikoli ni dalo rešiti. Vse drugo je sprejelo danes najbolj razširjeno zvrst socializma, ki ji pravimo oportunizem.
V le nekaj mesecih se je “kraja stoletja” spremenila v prvo prioriteto leve vlade. “Uničevanje esence naše družbe” se je spremenilo v drugo prioriteto. “Veleizdaja” pa v tretjo. Po novem tem stvarem tudi naši dragi prijatelji na levi pravijo samo še slaba banka, stabilizacija javnih financ in privatizacija. Včerajšnja sočna retorika se je ohranila le v politični satiri in v besednjaku klovnov, ki se ne zavedajo, da nastopajo v njej.
Ne gre le za to, da -očitno- po novem obstaja soglasje za te spremembe. Zdaj jih v besedah premierke “absolutno zmoremo, hočemo, smo odločni, znamo, vemo kako in bomo absolutno dosegli!”
Ni več daleč dan, ko se bomo strinjali, da imajo delavci na kapitalističnem zahodu višji standard od nas, ki smo 70 let živeli v socialnem eldoradu. Da naši izobraženi in izkušeni bežijo tja, kjer je več domnevnega izkoriščanja in so dovoljene večje premoženjske in dohodkovne razlike. Da, skratka, težava ni v liberalnem kapitalizmu zahodnega tipa. Niti v zunanjih ali notranjih sovražnikih, ki sabotirajo naš sistem. Ampak v načinih, kako stvari počnemo mi.
Prišel bo dan, ko se bomo strinjali, da je nenehno stremljenje kapitalistov za dobički in zasebnimi koristmi najboljši način za dvig standarda delavca, ki ga poznamo. Dodana vrednost ne raste na ukaz, po centralnih planih ali navodilih uradništva, ampak ko vlagatelj spozna, da lahko na delu z višjo dodano vrednostjo kuje višje dobičke. Najboljši način, da revni prenehajo biti revni je, da pustimo bogatim, da postanejo še bogatejši.
Nismo več tako zelo oddaljeni od priznanja, da za gospodarsko krizo pri nas niso krivi in je niso povzročili zahodni neoliberalisti in mitske deregulacije, ampak strukturne težave naše države.
Da je takšna “odgovornost do prostora”, ki vlagateljem onemogoča več let postaviti tovarne in jim podraži gradnjo zelo resna ovira za razvoj in blaginjo vseh.
Da visoke obremenitve plač najinovativnejšim jemljejo motivacijo za delo in spodbujajo njihovo izseljevanje. Da visok strošek znanja pomeni, da se pri nas splača izdelovati izdelke z nizko dodano vrednostjo, drugih pa ne. In tako sindikati sami silijo v tekmo s Kitajsko in Indijo, ki jo tako zelo prezirajo.
Da državna izobrazba ni edino, kar zvišuje možnosti mladim. Mladi potrebujejo tudi priložnost pridobiti delovne izkušnje v svetovno konkurenčnih multinacionalkah. Dohodke in plače jim mnogo bolj višata znanje in izkušnje, kot pa ulica, pravičnejši družbeni redovi in formalne diplome.
Da je fleksibilen trg dela na katerem si lahko v primeru izgube službe delavec hitro najde novo boljši od zaščitenih delovnih mest, ki podjetja veliko stanejo in pomenijo trajno tveganje za zaposlitve.
Da lahko država zagotavlja temeljne storitve zdravstva in dostopnost šolstva tudi, če jih ne izvaja – ampak namesto tega izvajanje odda na javnih razpisih. To je še vedno vsem dostopno javno zdravstvo in javno šolstvo. Le bolj konkurenčno in inovativno.
Prišel bo celo dan, ko se bomo naposled strinjali, da ni mogoče premagati narave in izgraditi novega človeka. Da so si od antičnega Rima do modernih ZDA motivi posameznika in dejavniki uspeha in neuspeha družbe zelo podobni. Da skrivnost uspešnega sistema ni v izkoreninjanju egoizma, pohlepa in potrošništva; ampak v njihovi mobilizaciji tako, da vse troje dela za skupno dobro.
Pa da varnost in svoboda nista nasprotji. Da ni treba vselej žrtvovati varnosti, da bi postali bolj svobodni. In da, ko človek vstopi skozi vrata Auschwitza in se odpove vsej svobodi zato ne postane bolj varen.
Mislite, da je to utopija? Da se nikoli ne bo zgodilo? Ste pred tremi meseci verjeli, da bo vlada Alenke Bratušek postala najbolj vestni izpolnjevalec programa SDS 10 + 100? Da se bo sodeč po njeni retoriki zdelo, da je najvplivnejši stric iz njenega ozadja kar Janez Šušteršič? Da boste lahko v Dnevniku prebrali članek o privatizaciji kot o priložnosti brez, da bi ga uokvirili in pribili na steno misleč, da se nikoli ne bo ponovilo.
Danes vsaj približno razumemo, da je gradualizem samo druga beseda za to, da ne izkoristiš časa takrat, ko ga imaš. In potem v stiski na CNNu prosiš zanj.
In čeprav nismo naivni in vemo, da bo del te pripravljenosti na spremembe izpuhtel takoj, ko bo vplačano zadostno število obveznic in se bo v pretežni meri nadaljevalo s staro agendo; vseh obljub ne bo več mogoče prelomiti.
Težki časi pred nami bodo povzročali dobro in slabo. V splošnem pa se bo ob spremljajočih ekscesih, ki so običajen spremljevalec krize – politični prostor še naprej koncentriral okoli sredine. Desni politični pol se je že v dobršni meri posodobil in Reaganiziral, levi pa se bo sčasoma Blairiziral. Slovenija bo napredovala, ker druge možnosti nima. Tudi s pomočjo trojke, če bo to potrebno.
Liberalci nismo zmagali v tekmi priljubljenosti idej. Marsikdo jih sprejema skozi stisnjene zobe. Vendar jih. Potrebno bo še mnogo let, preden bodo razumeli, kakšno škodo so povzročili Sloveniji in kje bi bili danes, če jih ljudje ne bi poslušali. Vendar so jih. Zgodovine se ne da spremeniti, potrebno jo je sprejeti. Ob njej se lahko le kislo nasmehnemo in poskrbimo zase. Mimo države in na najboljši ter najmanj obdavčen način kot znamo. V sebi pa nosimo tiste predrzne besede Margaret Thatcher: “Nič nimamo proti temu, da imajo drugi lastno mnenje. Dokler na koncu naredijo tako, kot mi rečemo.”
Vir: blog Libertarec
