Država, daj!

Vir: Drugi svet. Avtor: Rok Čakš, bloger DS. Letos bo huda jesen, veter bo neusmiljen in leden. Odlašanje ni več mogoče, Slovence čaka neizogiben trenutek streznitve in soočenje z resnico. Materialna blaginja, v samoumevnosti katere smo živeli zadnje desetletje, se nezadržno izteka, logika »država daj!« je izpraznjena in obstaja zgolj še kot obrabljena parola na sindikalnih transparentih ter jezikih nerealnih ljudskih pričakovanj. Slišali jo boste kmalu, a dajte jim še nekaj dni, da se vrnejo z letošnjega četrtega obmorskega dopusta. Drugo leto si bodo namreč lahko privoščili (le) enega.

Reakcije interesnih skupin in plebsa na razmeroma blag Zakon o uravnoteženju javnih financ pritrjujejo tezi, da tisto, kar je za ohranitev suverenosti Slovenije potrebno storiti, ni sposobna politično preživeti nobena demokratično izvoljena vlada. Karte so odprte, le na mizo padajo s počitniškim zamikom in v tem trenutku se zdi, da bodo odnesle glavnega igralca – iniciativa mu pač ne dopušča blefiranja po željah ljudstva, kar si trenutno še lahko privoščijo njegovi nasprotniki. Ti seveda na odprto igro ne bodo pristali – blef s praznimi kartami bi se tudi zanje končal klavrno. Zato je najrealnejši scenarij poseg od zunaj – z novimi pravili igre.

Ta opcija je sicer katarzično rešilna, a ljudje se ne zavedajo, da zanje hkrati tudi najbolj boleča. Upravljalec, ki ga za uporabo prepotrebne palice ne bodo mogli kaznovati na naslednjih volitvah, bo “v dobro Slovenije” storil vse in več, kot je potrebno. Rezi v standard državljanov bodo drastičnejši kot pod Janšo, Jankovićem ali Lukšičem, in po nekaj letih se bomo lahko veselili 50 odstotkov sedanje plače, za poletno osvežitev pa bodo namesto hladnega Jadrana skrbeli vodni topovi naše policije.

Problem je namreč hujši, kot denimo v sosednji Italiji. Situacije je tudi tam zahtevala zunanjega upravljalca, a odzivi kažejo, da so se ljudje s krizo soočili drugače, kot je to za pričakovati v Sloveniji. Od zunaj se to vidi z občutnim avgustovskim upadom italijanskih registracij na slovenskih cestah, od znotraj pa medijski dopisniki poročajo o delovni mrzlici, ki je zajela Italijane – ti ta čas po svojih delavnicah, trgovinicah in drugih prodajalnah preživijo precej več časa kot poprej, o kakšnem avgustovskem počitniškem zaprtju pa niti ne razmišljajo, kaj šele, da bi svoj čas zapravljali doma ali na uličnih protestih. »Živeli smo prek zmožnosti, treba bo delati več,« pravijo.

Pričakovati, da se bomo na primerljiv način s krizo soočili tudi Slovenci, je iluzorno. Vse preveč smo miselni ujetniki logike »država, daj!«, ki pravi, da je za naše dobro dolžna poskrbeti domovina. Kaj bi se naprezali in trudili, če smo se ji ravno že rodili, naj nas izobrazi, zaposli, poskrbi za stanovanje, dopust in blagostanje, brezplačno zdravstvo, skrb za vzgojo in odraščanje naše mladine. Do izpolnitve zahtev bomo doma sedeli in čakali, sproti pa ji mesečno izstavljali račun za »nedelo na domu«. Tu in tam bomo še fušali in Bog ne daj, plačali kakšen davek. Če bi nam slučajno našla »šiht«, bomo priskrbeli potrdilo, zakaj moramo na plačilni listi njene sociale ostati še naprej. Delo in plačevanje davkov v tej državi pač nista vrednoti – cenjeno je znanje, kako sistem prenesti naokoli.

Tisti, ki jim državnega solidarnostnega mehanizma ni nerodno uzurpirati do onemoglosti, bodo v zaščito vsega, kar naj bi jim »država vzela«, jeseni prvi vrgli kamen v »mačehovske institucije domovine«.

In medtem, ko Italijani svoje znanje, sposobnosti in kreativnost usmerjajo v realizacijo idej, kako v spremenjenih razmerah ustvarjati dodano vrednost ter tako poskrbeti zase in za domovino, Slovenci vso to energijo trošimo v izumljanju načinov zaščite lastnih privilegijev. Prišli smo že celo do točke, ko se nam niti mednarodna pomoč ne zdi več tak »bav bav«. »Le zakaj bi se naprezali, bo že Evropa dala, če država več ne zmore«. Ja, saj bo dala res, a hkrati poskrbela, da si bo vse do zadnjega cekina povrnila, z obrestmi vred.

Cena naše prošnje po pomoči bo plačana z izgubo dostojanstva nekdaj ponosnega, poštenega in delovnega slovenskega človeka.