Do kam širiti družinsko življenje?
Ob premišljevanju o sodobnih družinah se poraja vprašanje, do kam širiti družinsko življenje. Je to samo poroka med moškim in žensko ali je to tudi poroka istospolnih? Je Slovenija dolžna, da v družinsko življenje vključi tudi istospolne poroke? Ni. Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice ni diskriminatorno, da zakonska zveza in istospolna partnerska skupnost nimata enakega pravnega režima, torej enakih pravic in dolžnosti. Dodatno je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu večkrat izrecno poudarilo, da Konvencija Sveta Evrope ščiti tradicionalno obliko zakonske zveze kot skupnosti moža in žene. Podobno Ustavno sodišče Republike Slovenije istospolno registrirano skupnost pojmuje kot “podobno” in ne enako klasični zakonski zvezi in še to samo na področju dedovanja.
Prav je, da istospolne zveze niso izenačene s poroko, kajti v tem primeru poroka med moškim in žensko ostaja tisti ideal v družbi, ki je deležen posebne zaščite in skrbi. Po zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti je že sedaj istospolnim omogočeno veliko pravic. Kot sem že pisal na Časnik.si je bilo s strani novinarke Družine pravilno ugotovljeno, čemur pritrjuje tudi poročilo 12185 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE) iz marca 2010 z naslovom “Diskriminacija na osnovi seksualne orientacije in spolne identitete”, da je Slovenija po zakonski ureditvi istospolnih zvez po državah članicah primerljiva z Veliko Britanijo, Nemčijo, Švico, Madžarsko, Češko, obenem pa omogoča precej več pravic od denimo Italije, Irske, Avstrije in Slovaške.
Kako najbolje pomagati družinam?
Da bi vsi kar največ pridobili je potrebno zgraditi kulturo, kjer bo poroka in družinsko življenje ponovno bolj cenjena. Chuck Donovan iz Heritage Foundation v ZDA govori o Marshallovem načrtu za obnovo kulture, ki bo bolj prijazna do družin. Kar bi bilo potrebno narediti je, da morajo pisci politik podpirati pro-družinska sporočila v obstoječih vladnih programih in v ostalih virih, ki so že na razpolago. Donovan trdi, da je odločitev za poroko sama po sebi ekonomsko privlačna za par in njune morebitne otroke in da je potrebno, da je kakršnakoli oblika dodatnih davčnih bremen, ki to spreminja ali odvrača od tega, odpravljena. Države naj prepoznajo, da bi bil precejšen delež parov, ki se ločujejo, sploh teh z otroki, pripravljen sodelovati v pogovorih o obnovi zakona. Države naj razvijejo politike in programe, ki bodo maksimalizrale opcije medsebojne sprave.
Zato je najbolj ključno vprašanje, kako bi Družinski zakonik in drugi koraki v smeri krepitve družin najbolje rešil probleme in izboljšali položaj slovenskih družin. Vsekakor so potrebni naslednji ukrepi: pomagati družinam s pravičnimi davki in ustreznimi olajšavami, več ukrepov usmeriti v to, da nastanejo in se razvijajo zdrave družine, pomagati moškim, da postanejo dobri možje in očetje, uvesti vzgojo in izobraževanje za krepitev zdravih odnosov med partnerjema, ki je lahko v okviru šolskega sistema priprave na zakon ali ob morebitnih težjih problemih.
Kar v Družinskem zakoniku manjka, je močnejše sporočilo, da je zakonska zveza življenjska skupnost ene žene in enega moža, katere namen je osnovati družino. Skupnost ženske in moškega je najboljše okolje za razvoj in vzgojo otroka. Kot pravi psihoterapevt dr. Bogdan Žorž bi Družinski zakonik moral jasno definirati družino kot temeljno celico, ki zagotavlja obstoj in razvoj človeštva, za slovence pa obstoj in razvoj naroda. Zakonske rešitve bi torej morale biti usmerjene v varstvo, zaščito družine in v oblikovanje takšne družbene klime, v kateri bo družina pridobivala na pomenu, ugledu in veljavi.
Na mestu je tudi vzgoja za zakonske odnose, to so čustveni vidiki zakonske zveze, tako preventivna vzgoja, kot v primeru kriz. Preventivna je lahko že v šolah, in to na različne načine. Več načinov takšne priprave je že vpeljanih v katoliški Cerkvi, nekateri načini so manj, nekateri bolj poglobljeni. Drugo je reševanje teh, ki so že poročeni, pa doživljajo krizo. Kot je ugotavljal dr. Bogdan Žorž ob predlogu Družinskega zakonika strokovno svetovanje zakoncem ob razvezi izvajajo Centri za socialno delo, vendar ta rešitev ni v skladu s trenutno prakso, saj mnogi pari takega svetovanja ne sprejemajo in iščejo druge svetovalce, poleg tega je danes veliko nevladnih organizacijo ter strokovnjakov, ki so za to dobro usposobljeni in bi bilo zato potrebno odrediti možnost podeljevanja koncesij za svetovanje tudi njim.
Pomembno vprašanje je tudi finančna pomoč družinam. Po izračunu Financ iz letošnjega leta je strošek staršev za enega otroka 145.000 € do 25. leta, kar znese 5.800 € na leto oziroma 480 € na mesec. Mesečni otroški dodatek kot pomoč staršem je 20 € za 99 % povprečne plače, oziroma 114 € za 15 % povprečne bruto plače, dodatno imajo starši še olajšave pri dohodnini. Starši, ko kupujejo stvari za otroke, plačujejo tudi davke, torej prispevajo več za razne vrste davkov. Starši zaradi otrok vlagajo manj v pokojninske sklade, otroke, ki jih bodo vzgojili pa bodo bodoči davkoplačevalci. Starši nosijo levji delež finančnih bremen. Vprašanje je, kakšne olajšave in kako velike olajšave še dati staršem, da bo to plačilo pravično. Vprašanje je tudi, kako razmejiti in urediti pomoč prejemkov, ki so povezani z družinsko politiko, s prejemki, ki so povsem socialne narave.
Družine v bodoče
Dileme, ki so pred družinami, so sedaj drugačne kot so bile nekoč. Družba, ki je prešla od kulture, kjer je bilo družinsko življenje jasno definirano, do kulture, kjer sobiva več načinov življenja, se sooča z vprašanjem, kako naprej. Družinski zakonik je bil poskus, da se nekatere zadeve uredijo. Vendar se dobrohoten poskus kaže kot ne prav posrečen poskus.
Premislek, kako naprej, je na mestu. Če si res želimo, da bi vsi kar največ pridobili, je potrebno, da poiščemo globlje vzroke in vzvode problemov in dilem, ter jasno definiramo, kaj je potrebno narediti. Poroka kot največje splošno dobro je dobrina, ki si zasluži, da jo cenimo in ji damo mesto kot ji gre, predvsem zato, ker prinaša vsem nam največje blagostanje.
