Družine na prepihu: kako naj vsi kar največ pridobimo? (2. del)

Poroka kot naše največje javno dobro

Ko premišlujem o slovenskih družinah se vedno znova spomnim primera iz trgovine Ikea v sosednji Avstriji. Ko grem tja po nakupih, vedno naletim na parkirno mesto, ki je namenjeno družinam z malimi otroki in nosečnicam. Tega v Sloveniji še nisem srečal. To je majhna pozornost do družin, vendar vsaka takšna majhna pozornost šteje. Doživljam, da smo v Sloveniji v javnem življenju še daleč od tega, da bi družini dali tako pomembno mesto, kot ji pripada.

Na Univerzi v Virginiji v ZDA so letos predstavili ugotovitve na temo družine. V široko zastavljeni znanstveni publikaciji Why Marriage Matters: Thirty Conclusions from the Social Sciences so podane bistvene ugotovitve in predlogi za povečanje skupnega dobrega v zvezi z družinami. Ključna ugotovitev je, da je poroka pomembno socialno dobro, tako za otroke kot odrasle in to bolj dobro kot vse ostale oblike skupnega bivanja. Poroka je tudi javno dobro, ki je povezano z kopico ekonomskih, zdravstvenih, vzgojno izobraževalnih in varnostnih koristi.

Ugotovitve jasno kažejo, da je okolje, kjer sta moški in ženka poročena, najbolj zdravo okolje za moškega, žensko in otoke. Poročeni ljudje, posebej moški, živijo dlje kot samski. Poročene matere imajo manj depresij kot samske ali tiste, ki so v zvezi vendar niso poročene. Dodatno so ugotovili, da zakonska zveza vzpodbuja tople, bližnje odnose otrok s starši in da so otroci iz domov s funkcionalno zakonsko zvezo v povprečju bolj zdravi kot otroci iz drugačnih oblik družine.

Morebitna ločitev poveča tveganje za otrokovo šolsko neuspešnost, znižuje verjetnost, da bodo diplomirali in se zaposlili na višjem položaju. Dodatni problemi niso samo tam, kjer so ločitve, ampak tudi tam, kjer starša živita skupaj, vendar sta neporočena. V takih primerih imajo otroci precej večjo verjetnost, da se bodo starši ločili glede na družine, kjer sta starša poročena. Dodatno velja, da so so otroci v takih primerih trikrat bolj psihično, fizično ali čustveno zlorabljeni. Problemi so tudi v enostarševskih družinah. Za otroke iz enostarševskih družin velja, da je dva do trikrat bolj verjetno, da imajo čustvene in vedenjske težave, kot otroci iz družin z dvema staršema. Prav tako za otroke, ki so v šoli pokazali nasilno vedenje, velja, da je enajstkrat bolj verjetno, da ne živijo s svojim očetom, in šestkrat, da živijo s starši, ki niso poročeni, kot da izhajajo iz poročenih dvostarševskih družin.

Tako govorijo širše zastavljene znanstvene raziskave. Iz ugotovitev je tudi razvidno, da so problemi večplastni. Ugotovimo lahko, da poroka ni samo privatna zadeva, ampak je tudi družbena dobrina. Ni na mestu stigmatizacija teh, ki se ne poročijo, se ločijo ali sami vzgajajo otroke. Za nekatere probleme otrok enostarševskih družin niso krive matere samohranilke, ampak so problem slabi možje in očetje in je zato tu pomoč države na mestu. Tudi otroci ni rečeno, da so otroci vedno oškodovani. Vendar raziskave jasno kažejo, da je za otroke, žene in može poroka bolj blagodejna kot zveze, kjer je več skupnega življenja, ločitev, izven zakonskega starševstva in nasilništva.

Ugotovitev, ki je na dlani je, da je poroka najboljše okolje za otroke in tudi moškega in žensko. Vendar, ali je to zato, ker so ljudje že tako osveščeni in se res samo najboljši poročijo? Ali pa je to zato, ker se v tem primeru ljudje najbolj trudijo? Kakorkoli obračamo, spoznanje, da je poroka najboljše dobro, ostaja. Spodbude v smeri krepitve poroke in zdravih družin so zato na mestu. Seveda v nekaterih primerih ni možno zagotoviti zdrave družine. Država, ki regulira okvire naj spodbuja tisto, kar je dobro in spodbuja k boljšemu tisto, kar ni dobro. Takšne ugotovitve pri razpravah o Družinskem zakoniku nismo slišali, kar je škoda, saj bi določene zadeve lahko postavili bolj jasno in tudi bolj točno.

Kako je s poroko v Sloveniji?

V Družinskem zakoniku poroko kot največje dobro zaman iščemo. Še več. Družinski zakonik ne priznava nenadomestljivega pomena materinstva in očetovstva za otrokovo rojstvo, razvoj in vzgojo. Ne varuje otrokovih koristi, saj ne priznava, da sta skrbna in ljubeča mama in oče otrokova največja korist. Prav tako Družinskega zakonika ne zagotavlja pravice mladih, da se ustrezno pripravijo na družinsko in starševsko življenje.

Ko je španski institut za družino IFP (Institute for Family Policy) v letu 2008 naredil poročilo o družinah v Evropi (Evolution of the Family in Europe in 2008), ki podaja kar nekaj konkretnih predlogov, kako izboljšati položaj družin je bilo v njem v kar nekaj primerih omenjena tudi Slovenija. Za Slovenijo so najpomembnejše ugotovitve s strani IFP te, da ima Slovenija enega najmanjših deležov mladih ljudi (14.0 % populacije), da se je v Sloveniji delež porok med letom 1980 in 2006 zmanjšal za 50 %. Če je povprečje, da v EU država daje 470 € za družine za osebo, je v Sloveniji ta znesek 278 € za družino na osebo. Dodatno institut predlaga, da naj se v prihodnjih letih 2.5 % BDP nameni za družino, namesto dosedanjih 2.1 %. Za primerjavo. V povprečju države v EU namenjajo 2.1% BDP za družine, v Sloveniji je to 2.0 % BDP.

Zato se v Družinski pobudi upravičeno sprašujejo če imamo kakšno analizo, zakaj je Slovenija med državami EU z najnižjim številom porok, z enim najvišjih števil otrok rojenih zunaj zakona, do nedavnega z eno najnižjih stopenj rodnosti v Evropi? In ali je kdo raziskal, koliko je strm padec rodnosti takoj v začetku 80-ih let lahko povezan s tik pred tem uveljavljeno navidezno izenačitvijo zunaj zakonske skupnosti z zakonsko zvezo? V Družinski pobudi so prepričani, da bi pred velikimi spremembami na tem področju potrebovali vsaj poskuse odgovorov na ta in še mnoga druga vprašanja. Kajti trenutna zakonodaja v Sloveniji spodbuja ljudi da se ne poročijo. Samo dva primera od mnogih. Študent, ki se poroči, takoj izgubi družinsko pokojnino ali njegovi starši otroški dodatek zanj, po drugi strani pa za študenta, ki ustanovi zunaj zakonsko zvezo, to ne velja. Drug primer. Pri ugotavljanju upravičenosti do socialne pomoči osebi brez dohodkov, se pri poročenih vedno upošteva dohodke njenega zakonca. Pri osebi, ki živi v zunaj zakonski skupnosti, to ne drži.

Foto: članek je izšel v reviji Razpotja