V nedeljo, 12. marca, so v župniji Gomilsko obhajali nedeljo mučencev celjske škofije. Zaznamovala jo je 100. obletnica rojstva Izidorja Završnika, ki se je rodil prav v omenjeni župniji.
V spomin na mučenca Izidorja Završnika
Praznovanje se je začelo z molitvijo križevega pota, uro zatem je slovesno mašo za beatifikacijo slovenskih mučencev ob somaševanju duhovnikov daroval škof Stanislav Lipovšek. Ob 100. obletnici rojstva Izidorja Završnika so v Gomilsko povabili vse župnije, da bi na novo osvetlili njegov mučeniški lik in pospešili proces beatifikacije. Ta poteka kot skupinski postopek za slovenske mučence 20. stoletja, njegov postulator pa je p. dr. Metod Benedik. Kot je povedal škof Lipovšek, zdaj zbirajo podatke.
Slovenski Kolbe
Izidor Završnik je pogosto poimenovan tudi kot slovenski Maksimilijan Kolbe. 10. marca 1943 je namreč v mariborskem zaporu dal svoje življenje in tako rešil mladega sojetnika, ki je bil določen za talca. Izidor Završnik se je rodil 4. aprila 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru, v družini krojača in cerkovnika Vinka Završnika. Družina se je kmalu po rojstvu Izidorja preselila na Gomilsko. Po osnovni šoli je odšel v Maribor, kjer je kot gojenec dijaškega semenišča končal klasično gimnazijo. Po maturi je vstopil v mariborsko bogoslovje in se vpisal na Visoko teološko šolo v Mariboru. Zaradi burnih političnih dogodkov spomladi 1941 se je škof dr. Ivan Tomažič odločil, da bo bogoslovcem, ki so prejeli diakonat v soboto pred tiho nedeljo, 29. marca 1941, in so bili predvideni, da bodo prejeli mašniško posvečenje v juliju tega leta, mašniško posvečenje podelil že kar na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Le nekaj dni pred napovedanim posvečenjem je bil Izidor operiran, tako da ni mogel biti posvečen skupaj z drugimi desetimi mariborskimi novomašniki. Škof Tomažič ga je posvetil pozneje, 11. maja 1941. Naslednji dan, 12. maja, je v domači župniji Gomilsko opravil novo mašo.
Prva aretacija
Po posvečenju je ostal v domači župniji Gomilsko in pomagal v dušnem pastirstvu po bližnji in daljni okolici. Ker so Nemci tedaj izselili že večino duhovnikov, se je njegovo duhovniško delo raztezalo na več župnij v okolici domačega kraja. Tako je z navdušenjem kot duhovnik deloval na Gomilskem, v župniji Št. Pavel pri Preboldu in tudi v drugih spodnjesavinjskih župnijah. V času svojega duhovniškega delovanja v Savinjski dolini je pomagal ljudem. Izkoristil je svoj talent za risanje in začel mnogim spretno ponarejati dovolilnice za prestop v Ljubljansko pokrajino. Ljubljanska pokrajina je spadala pod italijansko oblast, zato je tam veljal tedaj mnogo milejši režim kakor na Štajerskem pod Nemci, ki so se kruto znašali nad slovenskim prebivalstvom. Zato so se mnogi skušali umakniti na italijansko stran. Izidor jim je delal dovolilnice, ki so bile tako mojstrsko narejene, da so veljale za prave. Verjetno ga je kdo izdal Nemcem, ki so ga na podlagi te ovadbe 6. januarja 1942 aretirali.
Zaprli so ga v zloglasni zapor Stari pisker v Celju, zasliševali pa so ga na »Grofiji«. Tam so jetnike kruto mučili. Razmere v Starem piskru so bile mnogo hujše kakor v drugih nemških zaporih. Po nekaj mesecih trpljenja so gestapovci Izidorja nenadoma izpustili iz zapora z naročilom, da mora ovajati druge ljudi. Tega Izidor ni hotel. Dejal je, da mu kaj takega še na pamet ne pride. Izidorjev duhovniški kolega Franc Puncer, ki je bil v tem času še na prostosti, mu je svetoval, naj se umakne v Nemčijo, toda Izidor ni hotel. Z velikim navdušenjem se je znova lotil oskrbovanja župnij, iz katerih so bili duhovniki izseljeni. Po vojni so ga komunistični aktivisti obrekovali, da je Nemcem dal nekatere podatke, za kar pa ni bilo ne dokazov, še manj pa so upoštevali takratne zapletene in hude razmer.
Drugič se iz zapora ni vrnil
Ker ni izpolnil pričakovanj gestapa, da bi ovajal ljudi, so ga jeseni 1942 Nemci znova zaprli v celjski Stari pisker, kjer so ga znova mučili. V začetku leta 1943 so ga iz celjskih zaporov preselili v Maribor. Tam je bil režim nekoliko milejši, tako da sta ga lahko obiskovala oče in sestra Anica. Zadnjič sta ga obiskala na pustni torek leta 1943. Izidor je bil prepričan, da ga bodo Nemci iz mariborskih zaporov poslali v kakšno koncentracijsko taborišče, zato je prosil očeta, naj mu ob prihodnjem obisku prinese čevlje. Vendar je bil že naslednji dan, na pepelnično sredo, 10. marca 1943, ustreljen.
Vir: Družina
