Avtor pogovora: Franci Petrič. Vir: Družina. Dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK o položaju v slovenski družbi.
…..
V novoletnem pogovoru za Radio Ognjišče ste izjavili, da smo kristjani na Slovenskem »divjad, na katero lahko čisto vsak nekaznovano strelja«. Zakaj taka težka sodba?
V oči bode velika toleranca, ki vlada do pojavov nestrpnosti proti katoliški Cerkvi. Če udrihaš proti njej, se to šteje kot politično korektno in si takoj sprejemljiv. Za to kritiko ni treba nobenega poguma, nasprotno, zbrati je treba pogum, če rečeš kaj objektivnega v prid Cerkvi, ker ti takoj očitajo, da si ideolog, fanatik ali politikant. Primer: očitki slovenskemu brigadirju, namestniku poveljnika Kforja na Kosovu, ki je javno samo z enim stavkom omenil nesporno dejstvo, da je katoliška Cerkev aktivno sodelovala pri slovenski osamosvojitvi. Gre torej za izrazito »kristjanofobijo«, kot ta pojav imenujejo drugod po Evropi. To namreč ni samo naš pojav. V svetu je ponekod celo tragično. Po oceni mednarodnih agencij in ustanov, ki spremljajo in preučujejo pojave kristjanofobije, je bilo v letu 2012 na svetu zaradi njihove vere ubitih 105.000 kristjanov. Skoraj za cel Maribor. To je strahotna in naravnost neverjetna, a očitno resnična številka. Najhuje se godi kristjanom v Nigeriji in Pakistanu. Marsikje je tako kot v prvih časih krščanstva biti kristjan in to javno pokazati smrtno nevarno. Ampak nad tem se skoraj nihče ne zgraža, člankov o tem skoraj ne pišejo, reportaž ne delajo … Molk. Kakor da kristjanov ni škoda, kot jih tudi pri nas ni bilo škoda med vojno in po njej. Tudi ta molk in brezbrižnost je pojav kristjanofobije.
Pri nas obstaja skupina ljudi, ki celo organizirano deluje proti katoliški Cerkvi. Je to v skladu z demokratičnimi normami?
Bolj stroge ločitve države in Cerkve, kot je v Sloveniji, v Evropski uniji ni. Po mnenju strokovnjakov je na nekaterih področjih celo na meji sovražnega odnosa države do Cerkve. Ampak nekaterim očitno to še ni dovolj. Dokler je skupina, ki jo omenjate, ostajala pri eksotičnih zahtevah, kot je npr. prepoved krsta otrok, ni bila deležna medijske pozornosti. V sedanji ekonomski krizi pa ob vprašanju obdavčitve marsikdo začne striči z ušesi. Pa ne ve, da gre za lažnivo propagando, ki je zaradi očitnih zavajanj lep primer nestrpnosti. Stokrat smo že pojasnili, da plačujemo vse davke, kakor jih plačujejo druge nam primerljive organizacije ali ustanove, a nekateri to še vedno ponavljajo. Za pridobitno dejavnost plačujemo davke kakor druge gospodarske družbe in tu ni najmanjše izjeme. Zahteva, da bi katoliška Cerkev – in samo ona – plačevala davke tudi od prostovoljnih prispevkov svojih članov, pa je diskriminacijska in zato protiustavna. V tistem svojem pretežnem delovanju, kjer Cerkev deluje kot nepridobitna organizacija, je izenačena z drugimi nepridobitnimi organizacijami v naši družbi in to je edino demokratično. Poleg tega pa so po ustavi v Sloveniji vse verske skupnosti enakopravne. Če torej omenjena skupina zahteva samo za katoliško Cerkev neko posebno in dodatno obdavčitev, je to dvakrat neustavno, nestrpno in nasprotno načelu enakopravnosti in enakosti pred zakonom. Zato je jasno, da iz teh zbiranj podpisov ne more nastati nič, pač pa se z njimi samo še krepi sovraštvo do katoliške Cerkve in zbuja verska nestrpnost. Kljub očitni neustavnosti je to nekaterim očitno pogodu, zato na to nihče javno ne opozori.
V samostojni slovenski državi smo verni dobili versko uredništvo na Televiziji Slovenija. Radio Slovenija pa še zdaj nima verskega uredništva.
Če sem prav poučen, si nekateri odgovorni ljudje v tej hiši prizadevajo za ustrezno ureditev, vendar naletijo na nerazumljive odpore. Problem pa je širši. Mnogi ne razumejo, da sta javni radio in televizija v službi vseh in vsem. Z enako samoumevnostjo, s kakršno ta javni zavod skuša ustreči interesom ljubiteljev športa, te ali one kulturne zvrsti ali čisto preprosto zabave, bi moral ustreči interesom in potrebam vernih ljudi. Interes, ki ga imamo verni ljudje, je in mora biti popolnoma enakovreden interesom, ki ga imajo ljubitelji športa, glasbe, odrske umetnosti, gospodarstveniki itd. Če ni tako in če ima kdo predsodke in meni, da vernost ne sodi na javni radio ali televizijo, to pa celo utemeljuje z načelom ločitve države in Cerkve, samo dokazuje, da ne ve, kaj ta ločitev pomeni, in ne ve, kakšno mesto pripada pravici izpovedovanja vere v demokratični družbi. Gre preprosto za to, da dobi celotno področje religiozne vernosti enakovredno mesto v javnem prostoru in postane deležno enakega spoštovanja, razumevanja in podpore kot katero koli drugo področje človeških dejavnosti: kulturnih, izobraževalnih, športnih, rekreacijskih … Dokler to ne bo splošno sprejeto, ne bo prave verske svobode.
Pri nas vlada posebna alergija na pojavljanje kristjanov v javnosti, njihovo politično delovanje. Kako ste doživeli zadnjo reakcijo zaradi imenovanja krščanske političarke za predstavnico naše države v Evropski komisiji proti rasizmu in nestrpnosti?
To pismo je sramota in ne verjamem, da ga bodo v tujini pozitivno ocenili. V demokratični Evropi so katoličani in drugi člani krščanskodemokratskih strank brez težav na najvidnejših mestih. Ti ne bodo mogli razumeti, zakaj slovenska krščanskodemokratska političarka ne bi smela biti članica in predstavnica Republike Slovenije v Evropski komisiji proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope. Ljudje, ki so podpisali pismo proti njej, še svojega avtogola niso sposobni opaziti, ko so se ob vsem sklicevanju na strpnost s svojim izrazito nestrpnim pismom osmešili in dokončno diskreditirali kot nestrpni levičarji, ki ne prenesejo drugače mislečih. Sploh je za nekatere, predvsem skrajne levičarje, značilno, da svoja stališča označujejo za »strokovna«, stališča drugih pa za »politična«. Kar oni počnejo, je vse strokovno, kar zagovarjajo drugi, je vse politično.
Za Vami je okrogel življenjski jubilej. Želeli ste ga praznovati neopazno, a kot kaže, so nekateri tudi iz tega naredili neprijazno zgodbo. Sprejem, ki so ga priredili nekateri znani ljudje na Bledu ob Vašem rojstnem dnevu, je za neki časnik postal škandal …
Če sem pred dnevi rekel, da smo katoličani kakor »divjad, na katero lahko vsakdo nekaznovano strelja«, bi po pisanju tega dnevnega časnika, če bi ga jemal resno, lahko rekel, da se počutim kot kužni bolnik, katerega se mora vsakdo, ki v tej družbi kaj velja, izogniti v velikem loku. Pa tega ne mislim zares, ker je tisto pisanje preveč očiten in zato zloben konstrukt, ki daje vtis, da vanj niti njegovi avtorji čisto ne verjamejo. Vsak količkaj pameten človek lahko ve, da bi udeleženci za domnevno lobiranje izbrali bolj skrit kraj in drugo, bolj primerno priložnost, ki jim jih ne manjka. Je pa sporočilo tega pisanja nedvoumno: nadškof ne sodi v družbo pomembnejših ljudi, če pa do tega pride, potem je z njimi nekaj narobe. Kajti ost članka ni toliko uperjena proti meni, ampak proti udeležencem. Druženje z nadškofom je nenormalno, zato je sumljivo in ga je treba raziskati. To je logika tega pisanja, raven tega razmišljanja. Kakor je treba še naprej kazati tudi na tiste od vidnejših funkcionarjev, ki hodijo k maši za domovino, zato so njihova imena bila tudi navedena kot posebno značilna okoliščina. Ker funkcionarjem udeležbe pri maši administrativno, kot v starih časih, ni mogoče prepovedati, je treba nanje kazati s prstom, objavljati fotografije in posnetke njihove udeležbe pri mašah, jih s tem postavljati na pranger javnega mnenja in jih tako od tega odvrniti, če se bodo seveda pustili.
Tako gledanje je bilo značilno za polpreteklo dobo …
Res je, to me spominja na čase iz nekdanjega enoumja, ko je veljalo pravilo o »moralno-politični neoporečnosti« javnih delavcev, ki je seveda niso imeli člani Cerkve. Podobno je že pred leti isti dnevni časopis objavil članek o teologih, zaposlenih v vladnih službah. Temu zaposlovanju avtorici članka izrecno sicer nista nasprotovali, zastavlja pa se vprašanje, zakaj je sploh bilo treba narediti raziskavo o številu teologov v vladnih službah. Nisem še zasledil podobne raziskave o pravnikih, filozofih, sociologih, strojnikih, naravoslovcih … v vladnih uradih. Zakaj je potem treba posebej raziskati ravno teologe? Zakaj je po prepričanju te časopisne hiše taka raziskava o teologih v »javnem interesu«? Razlog je lahko samo eden: njihova navzočnost ni normalna, moralno-politično niso neoporečni, so tujek v našem sistemu. Do neke mere so lahko tolerirani, normalno sprejeti pa ne morejo biti. Iz podobnega nagiba je pred leti takratni profesor, pozneje minister za šolstvo, danes pa predsednik ene od političnih strank poslal svoje študente »raziskovat«, kaj se govori po cerkvah in pred njimi v zvezi z volitvami. V glavah mnogih ljudi je še krepko zasidran predsodek, ki ga je komunistična oblast vcepljala skozi 60 let, da je Cerkev »notranji sovražnik št. 1«. Odtod še danes sumničenja, predsodki, nadzor, celo vohunjenje. Če pa se kje pojavi nadškof, je pa sploh treba vključiti vse sirene za splošen preplah. Ali ni vse skupaj tragikomično oziroma bedno?
Več: Družina
