Tako kot do sedaj ob vsakem začetku leta, je tudi letos potekala sramotna proslava v Dražgošah, ki jo organizira ZZB Škofja Loka. Sramotna zato, ker se na teh proslavah neupravičeno slavi partizanski Cankarjev bataljon, ki je v zimi med letoma 1941 in 1942 prinesel tej gorski vasici veliko nesrečo. Podrobnosti o dogodkih so gotovo bralcem v glavnem znani, zato jih ne bom ponavljal. Okvirna zgodovinska dejstva nam povedo, da je Cankarjev bataljon izbral vas za svoje zimsko zatočišče. S tem je spravil vse vaščane v smrtno nevarnost, saj je bil pred tem zapleten v spopade z okupatorjem in je lahko računal z zasledovanjem, kar zaradi sledi v snegu ni bilo težko. Vaščani so partizane rotili, naj se umaknejo na Jelovico in da jih bodo oskrbovali s hrano. Niso bili uslišani. Partizansko poveljstvo ni niti poskušalo njihovo prisotnost prikriti, ampak je celo razglasilo Dražgoško republiko in v vasi so pričeli s komunistično propagando. Ko se danes vedno poudarja okupatorjeva zločinskost in krutost, se moramo vprašati, a komandant Cankarjevega bataljona tega takrat ni vedel? Je ocenil sovražnika kot nenevarnega in preslabega, da bi si upal napasti vas? Na ta vprašanja ZZB do danes še ni odgovorilo. Ampak ta malomarnost, namerna ali ne, je imela predvsem za prebivalce Dražgoš tako hude posledice, da vse rane še do danes niso zaceljene. Ko je Cankarjev bataljon ugotovil premoč napadalcev, se je z minimalnimi izgubami enostavno umaknil na Jelovico.
Okupator je ob zasedbi vasi, ki je ostala brez vsake zaščite, takoj usmrtil 41 ljudi, ostale pa odpeljal v Škofove zavode v Ljubljano. Vas pa je bila požgana s cerkvijo vred. Tako je okupator opravil temeljito z Dražgoško republiko. Na to, kako bi naj ta tragedija prispevala k porazu sovražnika in k osvoboditvi Slovenije, do danes še nismo dobili poštenega odgovora. Le vsako leto se tam zbirajo lažnivci in zlagani, celo v imenu vlade Republike Slovenije. Predsednica Republike Slovenije, ki ne zamudi nobene priložnosti, da zagotavlja, kako je predsednica vseh Slovenk in Slovencev, je položila venec pred spominsko ploščo, na kateri ni prostora za imena popolnoma nemočnih in nedolžnih žrtev, ubitih vaščanov namreč. Gotovo so to tudi posledice prizadevanja socialistične levice, ki vedno poudarja, da mlade ljudi preteklost ne zanima. Ob tem neukem obnašanju predsednice Slovenije pa lahko ugotovimo, kako je še vedno potrebno o tem govoriti. Da ona sama ne ve, kaj bi naj Dražgoše pomenile, pove dovolj zgovorno že s svojim načinom oblačenja, ki ni bilo prilagojeno niti njeni postavi, kaj šele priložnosti.
Letošnjo prireditev zaznamuje tudi poskus internacionalizacije tega dogodka. Na prireditev so povabili podžupana francoskega mesta Oradour sur Glane, Benoita Sadryja. Nevednemu Francozu so gotovo natvezili, da so dražgoški dogodki primerljivi s tistimi v njegovem mestecu 10. junija 1944. To je tako noro, kot da bi primerjali napad nacistične Nemčije na Jugoslavijo s tistim na Poljsko ali Sovjetsko zvezo, kar se števila žrtev in brutalnosti tiče. Za kaj gre? 10. junija 1944 je nemška SS divizija, ki je hitela proti severu na pomoč nemški vojski po invaziji zahodnih sil na Normandijo, v vasi Oradour sur Glane storila največji zločin nemških okupatorjev v zasedeni zahodni Evropi. Pomorili so na brutalen način 648 vaščanov, od tega 400 žensk in otrok. Zraven so bili tudi otroci iz sosednjih vasi, ki so bili tisti dan tam v šoli. Žrtve so bile delno postreljene, delno so zgorele v cerkvi, kjer so se nahajale ženske in otroci, moški pa v drugih objektih. Vse zgradbe so bile požgane. Ta strašna tragedija z Dražgošami ni primerljiva.
Poznavalec obeh dogodkov pa lahko ugotovi gotovo sorodnost obeh zločinov. Namreč v tistem segmentu, ki je komunistom najmanj všeč. Za oba zločina so imeli tudi komunisti prste vmes. Na tem mestu želim poudariti, da moje pisanje nima namena zločine relativizirati ali okupatorja celo poskušati razumeti. Oba dogodka sta v prvi vrsti posledica nemške okupacije. Ampak tako kot v Dražgošah tudi zločina v Oradourju ne bi bilo, če se ne bi v vojne dogodke mešali od komunistov vodeni partizani iz skupine FTP, ki so operirali v Limusinu. Takoj po invaziji v Normandiji so partizani postali aktivni in osvobodili so mestece Tulle, pri tem je padlo 122 nemških vojakov, nekaj so jih pa tudi zajeli. Po poznejših ugotovitvah zgodovinarjev naj bi partizani skrunili trupla padlih Nemcev. Partizane je presenetila SS tankovska divizija in zavzela mesto Tulle nazaj. Za maščevanje padlih vojakov so SS-ovci pomorili 99 nedolžnih meščanov. Nakar so partizani se zopet maščevali na ta način, da so pobili nekaj nemških ujetnikov, med njimi tudi nekega prijatelja nemškega komandanta enega od SS oddelkov. SS komandant Kämpfe je za tem del komando za maščevanje nad vasjo Oradour sur Glane. Že ti dogodki kažejo, kako nevarno je bilo življenje na okupiranih področjih in da je bilo s strani odpora zelo važno voditi odpor tako, da ne bi nastradali popolnoma nedolžni civilisti. Primer v Franciji jasno pokaže, da vmešavanje komunistov v odpor ni prineslo nobenih pozitivnih rezultatov.
Francoski zgodovinar Franck Liaigre je leta 2015 objavil študijo o komunistično vodenih partizanskih skupinah FTPF – Fraucs – tireurs et partisans francais. Ugotovil je, da, čeprav so bili člani Združenja upornih gibanj MUR, niso prizadeli okupatorju znatne škode. Bolj so se posvetili zasledovanju domačih “kolaborantov” ter ropanju bank in pošt.
No, tukaj je kar nekaj podobnosti z našo OF. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj si francosko veleposlaništvo misli o tej zlorabi podžupana Sadryja?
