Danes je v Sloveniji napredno, če se domoljubje daje v nič. Povzdiguje se internacionalizem oz. kozmopolitizem, v kar se kamuflira diskreditirana in zavržena ideologija in politika razrednega boja. Biti državljan sveta je pač neprimerno bolj vzvišeno kakor biti državljan Slovenije, pa četudi tak nadut »državljan sveta« govori samo slovensko in ne pomoli nosu v beli svet, ker mu je najlepše v zapečku. Zanj je slovenska države povsem nepomembna, saj – ne nazadnje – Jugoslavija ni bila slaba, še najbolje pa bi bilo, če države sploh ne bi bilo, ker samo stane. No, enkrat na mesec že pride prav, ko mu na bančni račun nakaže socialno pomoč in še kaj. Na to internacionalistično ali kozmopolitsko struno brenkajo levi populisti, ki se bohotijo po Sloveniji in jo vsestransko obvladujejo. V vseh oblikah domoljubja zaznavajo fašizem in ksenofobijo, zato ob sleherni priložnosti problematizirajo osamosvojitev, njene voditelje pa kriminalizirajo.
Misel, ki jo je George Orwell zapisal v eseju Lev in samorog: socializem in angleški duh, je pri nas postavljena na glavo: »V gospodarskem pogledu Anglijo vsekakor sestavljata dva naroda, če ne kar trije ali štirje. Toda hkrati se velika večina ljudi čuti pripadnike enega samega naroda in zavedajo se, da so drug drugemu podobni bolj, kot so podobni tujcem. Domoljubje je po navadi močnejše od razrednega sovraštva in vedno močnejše od kakršnega koli internacionalizma.«
Vendar to ne pomeni, da se Orwell ne zaveda tudi možne sprevrženosti domoljubja, ko se le-to absolutizira in postane tako izključevalno in razčlovečevalno. To mu je toliko bolj jasno, ker »nad njim letajo v avionih visoko civilizirani ljudje in ga poskušajo ubiti«, medtem ko piše svoj esej. O teh »visoko civiliziranih ljudeh« pravi:
»Do mene kot posameznika ne čutijo nobene sovražnosti, jaz pa do njih ne. Le ‘svojo dolžnost opravljajo’, kot se temu reče. Ne dvomim, da so večinoma ljubeznivi možje, ki spoštujejo zakone in jim nikoli niti v sanjah ne bi padlo na pamet, da bi v zasebnem življenju zagrešili umor. Po drugi strani pa nobeden od njih, če se mu bo le posrečilo, da me z natančno odvrženo bombo razstreli na koščke, zaradi tega ne bo nič slabše spal. Svoji deželi služi, in to ima moč, da ga odveže zla.«
Tu se zastavlja vprašanje, ali je samo domoljubje tisto, ki ima »moč, da človeka odveže zla«, ali pa gre za pojav širših razsežnosti. Na to vprašanje ponuja tehten odgovor nobelovec Aleksander Solženicin v mogočnem delu Otočje Gulag.
»Da bi človek počel zlo, ga mora imeti najprej za nekaj dobrega ali za logično dejanje. Človeška narava je na srečo takšna, da mora svoja dejanja OPRAVIČEVATI. Macbethova opravičila so bila šibka in očitki vesti so ga začeli gristi. […] Domiselnost in notranja moč Shakespearjevih junakov se je končala s kakšnimi desetimi trupli. To pa zato, ker niso imeli ideologije. Ideologija! Prav ideologija priskrbi sprevrženosti potrebno opravičilo in ji daje trajno trdnost, ki jo sprevrženci potrebujejo. Družbena teorija je tista, ki sprevržencu pomaga, da očisti svoja dejanja pred seboj in drugimi, tako da ne sliši ne očitkov, ne prekletstva, marveč le pohvalo in izraze spoštovanja. […] V 20. stoletju so bili milijoni žrtve sprevrženosti prav zaradi IDEOLOGIJE. Te sprevrženosti se ne da ovreči, zaobiti, zamolčati. Kako bi v teh razmerah kdo sploh mogel biti tako predrzen in vztrajno trditi, da sprevržencev ni? Kdo pa je potem likvidiral toliko milijonov? Brez sprevržencev ne bi bilo Gulaga.«
Solženicinu lahko pritrdimo, in sicer v smislu, da je mogoče sprevreči sleherno ideologijo, in to bodisi v smeri absolutizacije, dogmatičnosti in izključevalnosti, bodisi v smeri nihilizma, razvodenelosti in razkrojitve. Spomnimo se jugoslovanske ideologije bratstva in enotnosti, ki se je najprej sprevrgla v samopoveličevanje – bili smo boljši od drugih itd. – potem pa se je obrnila v nasprotno smer, se razkrojila in z njo državna tvorba, ki jo je ta ideologija držala skupaj. Zgodilo se je to, kar opisuje marksist Maxime Rodinson v Splošni obravnavi ideoloških aktivizmov:
»Dogme, teorije vsaj tako pogosto oblikujejo celovito življenje ljudi, ki jih izpovedujejo – njihovo praktično, politično, gospodarsko, socialno življenje z vsemi konkretnimi pogojenostmi vred – kakor obratno. Razmere pogosto ustvarjajo, vsaj delno, ideje in, nenazadnje, kadar pride do konflikta med razmerami in idejami, razmere običajno prevladajo nad idejami.«
Ko sta se po prvi svetovni vojni širili po Evropi sprevrženi ideologiji, razrednobojna in nacionalistična, je marca 1937 papež Pij XI. v dveh okrožnicah opozoril na njuno sprevrženost. V prvi je opozoril na razčlovečevalno naravo nemškega nacionalsocializma.
»Kdor koli poveličuje raso ali ljudstvo, državo ali določeno obliko države, nosilce oblasti ali katero koli drugo temeljno vrednoto človeške skupnosti – najsi bo njena funkcija v svetnih zadevah še tako potrebna in častna – kdor koli dviga te pojme preko njihove standardne vrednosti in jih pobožanstvi vse do malikovanja, ta izkrivlja in sprevrača red v svetu, kakor ga je načrtoval in ustvaril Bog; ta je daleč od resnične vere v Boga in življenjskega vzorca podprtega z vero.«
V drugi okrožnici, ki je izšla nekaj dni za prvo, pa pokaže, kako odrešenje, ki ga obeta komunizem, vodi v uničenje.
»Človeka namreč oropa njegove svobode, ki je duhovno počelo moralnega delovanja, mu vzame vse, kar tvori njegovo dostojanstvo in kar se upira slepim nagonom z moralo. V razmerju do kolektiva ne priznava posamezniku nobene naravne pravice. Človek je v komunizmu zgolj kolešček v sistemu. […] Komunizem priznava kolektivu pravico oz. svojevoljno oblast, da podvrže posameznike jarmu kolektivnega dela ne glede na njihov osebni blagor celo proti njihovi volji in, če ne gre drugače, s silo. […] To je novi evangelij, ki ga boljševistični in brezbožni komunizem ponuja svetu kot sporočilo odrešenja! Sistem poln zmot in sofizmov, skregan tako z razumom kot božanskim razodetjem: prevratniška doktrina, ki uničuje same temelje družbenega reda, sistem, ki ne pozna resničnega izvora, narave in namena države kakor tudi ne človekovih pravic, dostojanstva in svobode.«
Če se lahko domoljubje, pripadnost narodni skupnosti, sprevrže v nacionalizem, stremljenje po bolj pravični in človeški družbi pa v razredno sovraštvo in boj po komunistično, ne pomeni, da je treba zaradi teh stranpoti prezirati svojo narodno skupnost in državo in si ne prizadevati za bolj pravično, do vseh spoštljivo in solidarno družbo. Nasprotno! Evropski narodi se povezujejo v Evropsko unijo v prepričanju, da je v globalnem svetu mogoče pripadnost narodni in državni skupnosti nadgraditi in okrepiti v povezavi skupaj z drugimi evropskimi narodi in da to povezovanje zagotavlja več pravičnosti, spoštovanja človekovih pravic in solidarnosti. Do težav prihaja tako v posameznih članicah EU kot v Bruslju, kadar se to dvoje – narodna pripadnost in pravična solidarna družba – odriva na stranski tir in zanemarja. Ko dobijo ljudje občutek, da se njihova domovina zaničuje in da je vse več družbenih krivic, začnejo čezmerno poudarjati to dvoje tako, da pride do absolutizacije narodne pripadnosti in razrednega boja.
Orwellova ugotovitev iz leta 1940 je še kako aktualna danes, ko se EU neučinkovito sooča z migracijami.
»Sodobnega sveta, kakršen pač že je, človek ne more razumeti, če se ne zaveda neverjetne sile domoljubja, občutka nacionalne pripadnosti. […] Krščanstvo in mednarodni socializem sta v primeri z njim kot šibka slamica. Hitler in Mussolini sta vsak v svoji deželi prišla na oblast v precejšnji meri prav zato, ker sta dojela to dejstvo, njuni nasprotniki pa ne.«
Tega se je zavedal tudi Stalin, ko je ljudi pozval naj se uprejo nemškemu zavojevalcu. Nanje se je obrnil z besedami: »Tovariši! Državljani! Bratje in sestre! Na vas se obračam kot svoje prijatelje!« Še nedavno prej pa je dal ljudi streljati, ko so se po starem ruskem pravoslavnem običaju naslavljali z brat ali sestra.
Prav te »neverjetne sile domoljubja« pa naši in EU politiki zaradi prevlade levičarskih idej in ideologij ne upoštevajo in jih tlačijo. Sedaj se to »potlačeno« vrača z vso neoblikovano in nevzgojeno silovitostjo, tako da je nova »pomlad narodov« grožnja sobivanju in sodelovanju v EU. Ne EU ne posamezne države ne bodo tega zaustavile z obsojanjem, ampak le z ustrezno politiko in ukrepi. Gotovo je, da tej nalogi ni kos EU komisija pod vodstvom klovnovskega Jean-Clauda Junkerja. Ta je namreč napovedal, da je med njenimi prioritetami ukinitev letnega in zimskega časa in da si bo vsaka država lahko izbrala svojega. Vse to zato, da se Komisija izogne resničnim perečim problemom od Brexita do migracij, vzpona nacionalizmov in grožnje islamskega terorizma … Vsesplošni zmedi, ki jo je uspela v štirih letih ustvariti njegova komisija, čaka torej EU še časovna, ko bo ponekod obveljal letni čas, drugod zimski.
Nič bolje se glede upravljanja domoljubja niso obnesle naše leve vlade. Ali bo nova vlada pristopila k reševanju tega vprašanja bolj racionalno in domoljubje razvijala v zdravo, odprto in gostoljubno samozavest, ali pa ga bo v levi maniri še naprej prezirala in tako ustvarjala pogoje za njegovo sprevrženost, še ne vemo.
Kakor koli že, skrajneže na levi in desni velja spomniti, da domoljubje zmore veliko, ne pa vsega, kot pravi Yuval Noah Harari ob izidu svoje nove knjige 21 lekcij za 21. stoletje.
»Dolgoročno je bilo domoljubje dobra sila. Ljudstvom je namreč omogočilo, da sodelujejo bolj kakor kdaj koli prej. V veliki meri so bili ljudje skoraj dvesto let pripravljeni ravno zaradi domoljubne zavesti plačevati za svojo socialno varnost in socialno državo. […] Vendar nacionalizem ne more odgovoriti na globalne probleme […] ker nihče ne more zgraditi zidu proti umetni inteligenci ali podnebnim spremembam. Teh izzivov ni mogoče rešiti samo na nacionalni državni ravni.«