Ko se med odmori sprehajam po šolskih hodnikih, opazujem živahno pretakanje mladostne energije, vihravo navdušenje, skrivnostno hrepenenje, ki išče smer lastne prihodnosti. Včasih srečam tudi osamljenost, prezrtost in otožnost. Vidim rane, ki jih povzročata na videz nedolžne opazke in še dosti bolj potuhnjena brezbrižnost. Sprašujem se, kam nas pelje svet, ki je ogradil domove z visokimi živimi mejami in betonskimi ogradami, hkrati pa v številnih socialnih omrežjih na široko odprl svetove naših osebnih doživetij. V svet navidezne sreče in iskanja hipnega zadovoljstva z drsanjem po zaslonih drsijo naši otroci in mladostniki. Brez posebnega vodstva in varnega zavetja staršev in učiteljev. Umetno postavljeni ideali so vse bolj nedosegljivi, stiske in travme odraščajočih iskalcev resnice in smisla pa čedalje bolj globoke.
Bodite usmiljeni, poziva papež Frančišek. Pred nas postavlja usmiljenje kot držo spoštovanja človekovega dostojanstva. Kot odsev Božje, Očetove bližine. Usmiljenje, ki je diametralno nasprotje pomilovanja in vzvišenega polnjenja baterij lastnega ega. Usmiljenje, ki je sposobno s sočutjem in odgovornostjo poklekniti k razočaranemu, žalostnemu, ponižanemu – brez soja bliskavice, brez iskanja socialnega aplavza družba, brez plačila, zaslug in časti. Usmiljenje, ki ima pogum za prave odločitve, za resnično življenje.
Pa vendar usmiljenje ni lastnost, ki bi jo brez pomisleka pripisali učiteljskemu poklicu. Kot da bi usmiljenje nasprotovalo pregovorno nujni učiteljski doslednosti in strogosti. Toda mar ni tudi Oče dosleden, nepopustljiv v odkrivanju resnice – hkrati pa počasen za jezo in bogat z ljubeznijo in zvestobo, kot beremo v drugi Mojzesovi knjigi. To pa so nedvomno vrednote, ki s katerimi se učitelj lahko poistoveti. Biti počasen za jezo, ko se količina opravljenih nalog nevarno zadržuje okoli ničle. Potrpežljivo in rahločutno spremljati drobne korake napredka, čeprav jih včasih spremljata malodušje in zagrenjenost. Z ljubeznijo, gorečnostjo in zanosom predajati znanje, široko odpirati vrata v skrivnostne svetove znanosti in umetnosti. In zvesto spodbujati k razvoju, k osebnemu napredku in odkrivanju številnih talentov, ki jih je Bog položil v vsakega človeka. Potrpežljivost, ljubezen, zvestoba to je poslanstvo učitelja. Ne le v svetem letu usmiljenja, pač pa vsak dan in vsako učno uro.
Razmišljanja pripravljajo člani Društva katoliških pedagogov Slovenije, ki skupaj s slovenskimi škofi v velikonočnem času organizirajo svetoletna romanja učiteljev.