Znani primorski duhovnik Rudolf Klinec se je rodil 18. marca 1912 v Vipolžah v Brdih, v družini z desetimi otroki. Oče Anton je bil kolon na posestvu grofa Teufenbacha, mati Frančiška se je priženila iz sosednjega Cerovega. Ob izbruhu prve svetovne vojne so avstro-ogrske oblasti mobilizirale očeta in starejša brata, mati pa je ostala doma ter doživela vkorakanje italijanske vojske v Brda v zadnjih majskih dneh leta 1915. Italijanske oblasti so jih preselile v Neapelj, kjer so preživeli begunstvo. Družina se je ponovno združila šele po vojni, toda brez najstarejših sinov, Rudolfovih bratov, ki sta padla kot avstro-ogrska vojaka pri obrambi Oslavja, torej skoraj pred domačim pragom. Mali Rudolf je najprej obiskoval osnovno šolo v slovenskem jeziku v domačih Vipolžah, nato je leta 1925 vstopil v Alojzijevišče, kar je veljalo kot pripravnica za vstop v goriško malo semenišče. Tam se je gibal v krogu gojencev, ki jih je vodil in usmerjal dr. Ivo Juvančič, tedanji prefekt in poznejši podravnatelj. Našel je življenjske ideale, ki so ga spremljali vse življenje: samodisciplina, zvestoba Cerkvi, ljubezen do planin, še posebej pa skrb za narod. Že v malem semenišču je pokazal zanimanje za ekumenizem, saj je nekaj let vodil krožek za krščanski Vzhod. Na željo tedanjega goriškega nadškofa Karla Margottija je bogoslovje nadaljeval v Bologni.
Novo mašo je Rudolf Klinec pel 26. decembra 1937 v rojstni župniji. Nadškof Margotti mu je takoj poveril manjšo župnijo Velike Žablje na Vipavskem. Po priporočilu nadškofa se je istočasno vpisal na Lateransko univerzo v Rimu, kjer je študiral cerkveno pravo. Doktoriral je leta 1942 z disertacijo iz domače preteklosti (Izvedba cerkvene zakonodaje Jožefa II. v goriški nadškofiji) in dokazal nagnjenje do zgodovine, ki ga je spremljalo celo življenje.
Sicer je dr. Klinec ostal osem let v Velikih Žabljah. O njegovem vsestranskem delovanju pričajo dokumenti iz župnijskega arhiva, ki kažejo njegovo dobroto, globoko narodno zavest in kulturno odprtost.
Uspešno delo mladega duhovnika je očitno opazil tudi nadškof Margotti, ki je dr. Klinca 1. aprila 1945 imenoval za nadškofijskega kanclerja, a je trenutno še ostal na župniji. Toda nezadržno se je bližal konec druge svetovne vojne in obdobje velikih družbenih sprememb.
Dr. Klinec je bil eden vodilnih predstavnikov t.i. goriške sredine, ki je med drugo sv. vojno iskala srednjo pot na Goriškem in se je dolgo pogajala o enakopravnem sodelovanju z OF. Ko je pozno poleti 1944 postalo jasno, da se goriška primorska duhovščina ne more enakopravno vključiti v OF, pa je začela iskati stike z legalno Jugoslovansko vojsko v domovini, se pravi s četniki. Ti so konec leta 1944 bežali z Balkana in so se zgrinjali na Primorsko. Na Goriškem so v mesecih proti koncu vojne nekateri protikomunisti gojili upe, da se bo iz Londona vrnil jugoslovanski kralj Peter II., organiziral četnike ter od tod začel združevati Jugoslavijo pod monarhično in demokratično vladavino. Ob koncu aprila 1945 se je dr. Klinec, skupaj z nekaterimi drugimi duhovniki iz Vipavske doline, umaknil v Gorico in potem v notranjost Italije. Službo kanclerja v Gorici je prevzel šele septembra 1945 in na tem mestu je ostal do smrti, deloval pa je v obdobju štirih goriških nadškofov (Margotti, Ambrosi, Pangrazio, Cocolin).
V Gorici je najprej učil verouk na slovenski osnovni šoli, kmalu pa je postal predavatelj cerkvenega prava v goriškem bogoslovju ter sodnik pri cerkvenem sodišču v Gorici in v Benetkah. Vrsto let je bil hišni duhovnik v sirotišnici Contavalle na goriškem gradu, nato pa do smrti hišni duhovnik pri sestrah Čudodelne svetinje na goriškem Korzu. Leta 1960 je postal kanonik goriškega stolnega kapitlja.
Globok čut za slovenstvo in življenje v Gorici sta ga pritegnila k sodelovanju pri različnih slovenskih ustanovah. Veliko si je prizadeval za obnovo obeh slovenskih katoliških zavodov, Alojzijevišča in Zavoda sv. Družine. Bil je član, nekaj časa pa tudi predsednik, upravnih odborov obeh zavodov. Isto funkcijo je opravljal tudi v Katoliškem tiskovnem društvu in Katoliški knjigarni. Povsod je kot izkušen pravnik pomagal s koristnimi nasveti, posredovanji in predlogi. Posebno pomembna je bila že od leta 1963 njegova vloga pri Goriški Mohorjevi družbi (GMD), leta 1965 je postal tudi njen tajnik.
Neprecenljive so njegove zasluge pri snovanju Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL), zahtevnega projekta GMD, ki je začel izhajati leta 1974, med njegovimi glavnimi pobudniki pa najdemo prav dr. Klinca. Bil je odličen sodelavec pri tem velikem projektu, napisal je več kot sto člankov, čeprav je umrl že po izidu 4. snopiča.
Kot škofijski kancler je odločilno vplival, da se je v Gorici ustanovila personalna župnija za Slovence pri Sv. Ivanu v mestnem središču. Dr. Klinec se je zelo zanimal za celoten slovenski kulturni prostor, še posebej za slovensko zamejstvo in manjšine. Zelo rad je zahajal v Benečijo, zlasti na Staro Goro, kamor je že kot otrok romal s starši. Gojil je prijateljstvo z beneškimi duhovniki, še posebej z Ivanom Trinkom – Zamejskim, ki ga je pogosto obiskoval v Gorici.
Ukvarjal se je tudi s publicistiko in bil sodelavec Katoliškega glasa in Koledarja GMD. Posebno pozornost pa je posvečal goriški cerkveni zgodovini. Izdal je več knjig iz naše (pol)preteklosti, ki še danes predstavljajo obvezno čtivo za vsakogar, ki ga zanima ta tematika. Njegova dela so znanstveno temeljita in zgrajena na virih, saj je veliko časa posvetil raziskovanju v cerkvenih in drugih arhivih. Svoje delo je opravljal natančno, preudarno in vestno. Očitno ga je smrt prehitela, umrl je namreč leta 1977 v Gorici, saj je imel v načrtu še veliko novih raziskav, o čemer priča gradivo, najdeno v njegovi delovni sobi. Zapuščina je zelo bogata, saj zajema dopisovanje, različne članke, neobjavljeno gradivo in dnevnike iz šolskih let. Zlasti so zanimivi njegovi trije dnevniki iz medvojnega obdobja. V njih dr. Klinec opisuje dogajanje s poudarkom na Vipavski dolini med junijem leta 1943, ko je zaradi vojne polomije fašistični režim začel doživljati svojo krizo, in avgustom leta 1945, ko je avtor preživljal zadnje dni v begunskem taborišču v Riccioneju v pričakovanju na skorajšnjo vrnitev v Gorico. Izšli so pod imenom »Dnevniški zapisi 1943-1945« pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2010.
Foto: Župnija Solkan
