Lepo je praznovati, če le veš, zakaj praznuješ

Lipica_PrimorskaVčasih prideš v zgodovino, če pravočasno odideš. (Žarko Petan)

Danes Primorci praznujemo v spomin na 15. september 1947, ko se je Primorska v skladu z določili Pariške mirovne pogodbe vrnila k matici. No ja, ne čisto vsa, pač pa njen večji del. Po trpki izkušnji fašističnega preganjanja, podprtega z načrtovanim genocidom nad slovensko manjšino, je zavladalo olajšanje ob združitvi s slovenskimi rojaki.

V prelepem okolju kraške Lipice so se v soboto očitno imeli lepo. Morda so bili zraven tudi konji, ne vem. Pravzaprav niti ni pomembno. So pa visoko vihrale zastave iz nekih drugih časov z nekimi čudnimi simboli. V prvi vrsti sami “odličniki”. Demagogije na pretek, prav brezsramno. Kaj točno so govorili, ne vem. Po spletnih portalih sodeč pa ne prav dosti zgodovinskega. Šlo je bolj za mobilizacijo v podporo stricem in tetam, tistim na oblasti in tistim pri koritu.

Aja, praznoval je tudi nekdanji predsednik RS. Hvalevredno! V ozadju se je slišala italijanska pesem množice, ki je praznovala. Pred tednom dni je praznovala tudi raja, takrat na Okroglici na Goriškem. Isti simboli, ista retorika, ista sprevržena logika. Torej, praznovati nekaj, česar ni bilo, vsaj ne v taki obliki, kot jo danes prikazujejo dušebrižniki našega naroda. Ampak danes vemo, zakaj praznovati. Da se vedno znova ve, kdo so narodni sovražniki in izdajalci. Per semper. Nič novega torej!

Ljudje so se zmeraj radi sestajali in praznovali, tudi na Primorskem. Lepo sončno vreme jih je baje v Lipico pritegnilo kar 10.000, hvalabogu da ni deževalo. Bi bila spet Janša ali Rode kriva. Pardon, slednji morda ne, glede na aktualne razmere in vlogo RKC v družbi. Ampak, ni bilo vedno tako. Včasih so bili duhovniki prav povsod, ali skoraj povsod.

Znani primorski duhovnik dr. Rudolf Klinec (1912-1977) je iz cerkvenega prava doktoriral v Rimu. Med drugo svetovno vojno je bil župnik v majhni vasi Velike Žablje v Vipavski dolini. Zanimivi so njegovi trije dnevniki iz medvojnega obdobja. V njih dr. Klinec pronicljivo opisuje dogajanje s poudarkom na Vipavski dolini med junijem leta 1943, ko je zaradi vojne polomije fašistični režim začel doživljati svojo krizo, in avgustom leta 1945, ko je avtor preživljal zadnje dni v begunskem taborišču v Riccioneju v pričakovanju na skorajšnjo vrnitev v Gorico. Izšli so pod imenom »Dnevniški zapisi 1943-1945« pri Goriški Mohorjevi družbi leta 2010.

Iz njegovih zapiskov sem subjektivno izbral tri odlomke, ki so tudi ob današnjem praznovanju in “praznovanju” še kako aktualni…

17. september 1943

Ob 10h smo dospeli v Ajdovščino. Gor so se pomikale vrste ljudi z zastavami, pevajoči, radostni. Dol pa so hodile gruče italijanskih vojakov, raztrganih, utrujenih, žalostnih. Kako so jim jokala srca, ko so tako ponižani gledali veselje onih, katerim so včeraj tiransko ukazovali. Na trgu oder, z napisom: “Živela združena Slovenija”. Zadaj številni vzkliki in živijo. Formacije so se uredile v Šturjah. Prikorakali so na trg. Tudi nas so vtaknili na oder, od zadaj. Prvi je govoril dr. Vilfan (Joža Vilfan, član vodstva OF na Primorskem – op. RP): “V l. 1918. ni naše ljudstvo doseglo svobode, ker ni bilo organizirano. Po razsulu Jugoslavije l. 1941 se je otvorila OF, ki je organizirala narodne sile. Tako danes, 17. septembra 1943 proglašamo te kraje končno in večno vključene v Združeno Slovenijo in v veliko Jugoslavijo. Obsojamo pa belo gardo, Kralja, Kemperla in Brumata, tu tudi sredino, ki moti ljudstvo, češ da ni še čas”. – Nato je govoril pisatelj Bevk, ki je v izbrani besedi govoril o 25 letnem križevem potu Primorcev: trpeli so vse ponižanje, ječe, konfine. Mi smo čakali, da nas bo rešila Jugoslavija. A bili smo razočarani: Jugoslavija sama je nečastno propala. Tedaj je pa narod sam segel po orožju. Svoboda se ukupi le za ceno krvi. Lastne. Ne mislimo, da bodo drugi umirali za nas! Mi hočemo se osvoboditi z lastnim delom in ne bomo čakali milodarov, od nobene mize… Nato je spregovoril zastopnik komunistične partije, tov. Ahac. (Dušan Pirjevec, politkomisar Primorske operatine cone – op. RP) o delu, žrtvah in trudu komunistov. Kriški je namignil, da bi spregovoril o delu slovenske duhovščine v tem petindvajsetletju. Rekli so, da le pogojno: ako izrecno obsodi belo gardo in sredino. Pripoznali pa so, da je naša duhovščina velezaslužna za naš narodni obstoj. Ker je bilo že pozno, smo pustili. Petrič (Jože Petrič, župnik na Colu – op. RP) pa se je koj ponudil, da gre kot vojni kaplan na fronto. Sprejeli so. Dali mu bodo motor. Ker so Vilfan, Bevk in Bebler imeli kosilo pri Alpini, smo odšli… Tako se je izvršila proglasitev vključitve Primorske v Veliko novo Jugoslavijo… Ako bo na božji podlagi, bo srečna. Ako bo Bog temelj, bo blagoslovljena. Bog bodi z našim narodom, z našo novo državo! Bog pomagi!

7. februar 1944:

V šoli je bilo sinoči pa takole. Dr. Vilfan je izvajal te misli: Slovenski narod je ponovno izdan. Prvič ga je izdala bivša jugoslovanska vlada, ki ga je zavlekla v vojno in nato sramotno zbežala v tujino; nato so ga izdali jugoslovanski oficirji, ki so položili orožje, češ da ni izida na zmago; nato Rupnik, ki je prodal načrte okupatorju, nato Natlačen (Marko Natlačen, nekdanji ban Dravske banovine, umorjen 1942 – op. RP), ki je klečeplazil v Rimu, nato bela garda in domobranstvo, ki se je vezalo s tujcem. Narod je pometel z njimi. Edina OF mu je pokazala pot časti in osvobojenja, tako da se danes ves svet divi našim borcem. A zdaj je treba, da zadamo sovražniku še zadnji udar. Zatorej: splošna mobilizacija: vsi pod orožje. Žene in dekleta naj delajo polje…

29. april 1944

Če pa čitaš partizansko literaturo, je njihova končna zmaga na pragu. Narod je že pometel z vsemi izdajalci. Zdaj bomo na Primorskem obračunali še s sredino. Ves svet občuduje OF, živela svoboda! … Če pa stopiš v Gorico, te gleda vsakdo prestrašen: “Si še živ? Ja, pa to je strašno. Kaj vse Nemci zganjajo! In partizani ne mirujejo! Nori so, zločinci, ki ženejo narod v samomor in iztrebljenje. In brezverci: vse karte so pokazali. In izdali so nas: Trst in Gorica sta prodana Lahom. Vse naše žrtve in trpljenje bodo zaman. In še moške nam vodijo v smrt, da ko bo ura, ne bo imel kdo nastopiti… “Zdaj pa, ljubi moj, veruj komur hočeš, a ne povej nobenemu, kaj misliš.”

Foto: Reporter (Bobo)