Dostojanstvo človeka

deloLakomnost

»Delu čast in oblast« je geslo, o katerem sem premišljevala zadnje dni. In ob tem premišljevanju ugotovila, da tega gesla nisem nikoli razumela. Tudi danes ga ne. Pa poglejmo, zakaj ne.

Delo kot človekova aktivnost, ki naj bi ga ločila od živali, to že zdavnaj ni več. Čeprav smo se učili, da je ravno delo tisti dejavnik v človekovem razvoju, ki naj bi omogočil, da je opica prijela v svojo »roko« kos lesa in s tem nakazala, da se bo iz nje razvilo naprednejše bitje. Razvoj je šel po tej poti, a danes se zdi, kot da se je ta tok obrnil nazaj in da gre evolucija nazaj k primatom. Kot je z evolucijo človekovo dostojanstvo raslo, z razvojem tehnike človekovo dostojanstvo nazaduje. Pa ne zaradi tehnike same, ampak zaradi njene zlorabe.

Ta zloraba pa je nujna posledica človekovega grešnega nagnjenja – lakomnosti. Vedno je človek izkoriščal drugega človeka (pa tudi celotno stvarstvo) zaradi lakomnosti. Ko mu nikoli ni dovolj in želi imeti več, kot potrebuje. In ko želi ta presežek obdržati zase. Ne le to, ta presežek želi večati in večati in ga na vsak način zadržati zase. Ob tem početju se mu zamegli vid, da ne vidi več okrog sebe ljudi, ki nimajo denarja, da bi lahko dostojno živeli. Preprosto ne vidi, ne sliši in ne razume tistih, ki imajo manj kot on.

Zato je izredno nevarno, ko se lakomen človek polasti oblasti. Tak človek ne more razumeti stiske bližnjega. Ko odloča, odloča skozi svoja merila. V tej luči lahko razumemo tiste naše politične voditelje, ki zagovarjajo visoke davke, hkrati pa počasi uvajajo vedno več plačljivih storitev, ki naj bi jih svojim državljanom zagotavljala država. Gre preprosto za pohlep, lakomnost, ko želiš skozi pozicijo moči v tem kratkem času, ko imaš politično moč, čim bolj napolniti svoje žepe.

Desetina in dostojanstvo

Kaj pa desetina? Ta že zdavnaj ni več moderna, človek današnjega časa je prepričan, da mu že tako preveč vzame država. Ob tem se ne vpraša, kdo je država. Ne zaveda se, da je del države tudi on sam. Da je tisto, kar mora »dati cesarju, kar je cesarjevega«, namenjeno njemu. Seveda se upravičeno upira, da mora dati del svojega nekomu, ki s tem »njegovim« slabo ravna, ki to »njegovo« zapravi ali dobesedno ukrade. A v svojem prvobitnem principu je ravno desetina tista, ki poskrbi, da nihče ni lačen, nihče ni gol in bos, neveden, brez bolniške postelje.

Spomnila sem se na blaženo mater Terezo. Celo življenje je delala. Njeno delo ni bilo ne lahko, ne lepo, ne zavidanja vredno. Po cestah je pobirala umirajoče ljudi in jih do njihove smrti negovala. Lahko jih tudi ne bi. Saj so tako ali tako kmalu umrli. Iz njihove revščine jih ni rešila s čudodelnimi zdravili, z udobnimi bolniškimi posteljami ali zdravo hrano. Rešila jih je s podaritvijo tega, kar je imela, z ljubeznijo. Dala jim je vedeti, da so še ljudje. S tihim objemom jim je vrnila dostojanstvo.

In prav to dostojanstvo moramo vrniti človeku. Ne more imeti delo čast in oblast, pač pa človek. Kajti oblast ne more biti v rokah dela, čast pa prav tako ne. V kolikor ima delo v svojih rokah oblast, je nujna posledica delitev ljudi na tiste, ki imajo delo in s tem oblast, in na one, ki dela nimajo in so pod oblastjo. Ravno tako je s častjo – če ima delo čast, pomeni, da obstajajo dela, ki so bolj častna, in dela, ki so manj častna. Potemtakem bi se ljudje glede na naravo dela delili na časti vredne in časti nevredne. A za tako družbo si najbrž nihče ne bo prizadeval, ali pač?! Ta vedno večji prepad med enim in drugim slojem ljudi nikakor ne sme postati uzakonjen družbeni red!

Predsednik Državnega zbora in rimsko sodišče

V tej luči lahko pogledamo tudi dve odločitvi, ki smo ju zaznali v našem medijskem prostoru. Ena je odločitev predsednika Državnega zbora, da ne bo razpisal roka za zbiranje podpisov za izvedbo referendumov. Delo predsednika Državnega zbora je tudi razpisovanje takih rokov. Ko že govorimo o delu, si tu lahko ogledamo ta del njegovih delovnih obveznosti. S pozicije moči je predsednik elegantno povozil osnovno načelo demokracije, to je, da odloča ljudstvo. Zanimivo, glede na to, da so besede govornikov na prvomajskih proslavah poudarjale ravno to, da si je ljudstvo, delavstvo, izborilo svoje pravice. Mar med te pravice ne spada tudi pravica do svobodnega odločanja o demokratičnih postopkih, med katerimi je tudi referendum? Pustimo ob strani sam namen, ali vprašanje legitimnosti pobudnikov, ali smiselnost izvedbe referenduma. Tudi ni relevantno, kako bodo o tej njegovi odločitvi presodili ustavni sodniki. Tokrat je zaskrbljujoče dejstvo, da se ta pozicija moči, ki smo je bili navajeni v časih, ki smo jim rekli »svinčeni« in ki se je naselila v rokah tistih, ki imajo denar, zelo odkrito in neustrašno kaže v rokah teh, ki imajo oblast. Predsednik Državnega zbora je s tem dejanjem zašel na spolzka tla, kjer zdrs pomeni odmik od demokracije in jasen korak v avtokracijo. Ljudstvu je vzel možnost, da bi odločilo. Gotovo je potrebno preprečiti, da bi se »zakoni ulice« prenesli na raven države, a ravno referendum in predreferendumska razprava sta tista instrumenta, ki to preprečujeta. Res pa je, da rezultati referenduma včasih za vladajoče niso najbolj zaželeni.

Druga odločitev je odločitev rimskega sodišča, ki je razsodilo, da lačni reveži s krajo manjših količin hrane ne zagrešijo kaznivega dejanja. Koliko je vreden človek, ki je brez doma in brez hrane, potem pa še zasačen pri kraji? Kje je tu njegovo dostojanstvo? Delo teh sodnikov je človeku povrnilo vsaj majhen delček njegovega dostojanstva. Niso ga obsodili, niso ga še dodatno ponižali. Svoje delo so dobro opravili. Upam, da je bil to dovolj velik vzgib za ljudi okrog njega, da razmislijo o nadaljnjih ukrepih, da mu preskrbijo hrano in vsaj začasno bivališče. Kajti vsi smo skrbniki svojih bratov, vsi moramo poskrbeti za tiste, ki so potrebni naše pomoči.

V treh prošnjih dneh prosim Boga med drugim tudi za to, da blagoslovi naše delo. Naj svoj blagoslov razlije na vse tiste, ki nam odmerjajo delo in nam ga plačujejo. Predvsem pa prosim za dar modrosti, da ne bomo s svojim delom nikoli teptali dostojanstva ljudi.