Najbolj vidni orodji zunanje politike sta vojska in diplomacija. Danes pa vse več beremo o ekonomskih instrumentih: carine, sankcije, embargi, kontrola finančnih tokov. Bolj enostavno in manj nevarno je dvigniti carine na kitajsko robo, kot pa tja poslati marince.
Zunanja politika ZDA temelji na njihovi gospodarski moči. Po drugi svetovni vojni so imele ZDA absolutno gospodarsko in vojaško premoč. Ta primat se je sčasoma začel krhati. Leta 1960 so predstavljale ZDA 40 % svetovnega gospodarstva, zdaj le se okrog 20 %. Trend se bo nadaljeval. V Ameriki in mnogih razvitih državah, tudi na Kitajskem, je težava v staranju prebivalstva, kar zvišuje socialne izdatke in zmanjšuje davčno bazo. Morda ni daleč čas, ko ti stroški poberejo večino proračuna ZDA in za vojsko ostane malo ali nič.
Tudi ruske NVO prejemnice ameriške pomoči
Izdatki ameriškega zunanjega ministrstva so okrog 50 milijard dolarjev; od tega gre za klasično diplomacijo približno polovico, ostalo, nekako 30 milijard, je pa za pomoč. Diplomacija vsebuje predstavništva, mednarodne dogovore, sodelovanje v mednarodnih organizacijah. Pomoč je pa ekonomska in humanitarna. Posamično največ dobita Afganistan in Jordanija, kot območje pa Afrika. Celo Rusija dobi nekaj malega za nevladne organizacije. Presenetljivo je, da so kitajski izdatki za pomoč približno enaki ali celo nekaj večji kot ameriški. Zanimivo bi bilo primerjati strukturo teh pomoči.
Ekonomski del diplomacije ima od leta 1962 svojo birokracijo (Office of the United States Trade Representative), ki se ukvarja izključno z vprašanji zunanje trgovine: dogovori (NAFTA, Trans-Pacific Partnership), mednarodne organizacije (World Trade Organization), pogajanja, svetovanje predsedniku pri trgovinskih vprašanjih.
Veliko orodje, kladivo, ameriške zunanje politike je pa vojaška moč. Ta zajema vse od vojaške pomoči, groženj pa do intervencij in vojn. Gre za veliko mrežo baz, paktov, sodelovanj in koalicij. Obrambni proračun znaša petnajstkrat toliko kot se nameni za zunanje ministrstvo. Zanimivo je pa to, da je vojaške pomoči le tretjino od tega, kar se namenja za ekonomsko pomoč. Pri tem moramo ločiti med vojaško pomočjo in prodajo orožja. Američane vojska seveda veliko stane in zato so v politiki stalna trenja okrog tega, koliko naj gre za vojsko in koliko za socialo. Amerika nenehno priganja druge članice NATA, naj dajo več za obrambo in tako razbremenijo ameriško denarnico. Kot dela vse drugo, tudi to Trump počne z veliko višjimi decibeli.
Očitno pa vojaška sila kot porok varnosti in instrument zunanje politike potrebuje spremembe. Zaradi jedrskega orožja se ne pričakuje več velikih klasičnih vojn. Nevarnost pa je toliko večja zaradi terorizma, lokalnih konfliktov in, kar je najnovejše, kibernetskih napadov. Prav za te pa ZDA nimajo dobre obrambe, kar se je že večkrat tudi izkazalo.
Kje je spravljena mapa, na kateri piše NLB?
V zadnjih desetletjih so pridobila na priljubljenosti ekonomska orožja. Ta sicer niso nova: naj spomnimo na embargo Japonske pred drugo svetovno vojno in Kube po revoluciji. V današnjem času globalizacije, izredno povečane svetovne trgovine, elektronskih transakcij in sledljivosti denarnih tokov so ti prijemi hitri in učinkoviti, bolj enostavni in za Američane manj boleči kot vojne. Tu je ameriška moč vsaj primerljiva z njenim vojaškim položajem. Dolar je se vedno svetovna valuta in ameriško gospodarstvo je med velikimi se vedno najtrdnejše.
Pravijo, da v trgovinskih vojnah nihče ne zmaga. Za ZDA so take vojne zaenkrat manj nevarne, ker imajo močan notranji trg in je delež izvoza in uvoza v GDP med prepoznavnimi državami najmanjši. Mnogi so že občutili in se čutijo moč tega orožja: Iran, Severna Koreja, Rusija, Venezuela, Kuba, Južna Afrika med apartheidom, zdaj še Turčija. (Bilo bi zanimivo zvedeti, kaj so ZDA sporočile Sloveniji med fiaskom ob vstopu Hrvaške v NATO. Zdaj je na udaru neka turška banka zaradi kršenja sankcij proti Iranu. In kje v arhivu je spravljena mapa, na kateri piše NLB?)
Ekonomska orožja se da uporabljati za dosego ekonomskih pa tudi drugih ciljev. Sankcije proti Iranu in Severni Koreji so zaradi jedrskega oboroževanja, proti Rusiji zaradi Krima in kibernetske vojne, proti Turčiji zaradi ameriškega talca.
Trump si upa uporabljati ekonomska orožja bolj kot drugi dosedanji ameriški predsedniki; včasih zagreni življenje celo zaveznikom. Odpira trgovinske dogovore, ki naj bi bili v škodo ZDA (NAFTA, TPP), in sedaj se že kažejo spremembe: nov dogovor z Mehiko, morda s Kitajsko. Nevarnost za ZDA je v tem, da tako ravnanje vnaša nepredvidljivost in nezaupanje ter sili nasprotnike in zaveznike, da razvijejo primerno obrambo. Recimo, EU se že dolgo trudi, da bi postal evro svetovna valuta in s tem konkurenca dolarju.
Trumpu pa je treba priznati, da ob vsej besedni godlji, surovosti, grožnjah, žaljenju in pretiravanju vsaj približno drži besedo. Obama je popuščal, se podil za iluzornimi cilji, včasih sicer grozil, vendar groženj ni nikoli izpolnil. Trumpu je do tega, da “naredi Ameriko spet močno”, Obama je sicer vse “vzel zelo resno”, naredil pa nič.
