V času ko je bila Amerika »dežela hrepenenja« in izpolnitve vseh človekovih želja, je med ljudmi krožila posebna zgodba o našem beguncu v Ameriki. Ob bogastvu, ki si ga je pridobil, in ustreznem razkošju, je sanjal o tem, da bi bil spet enkrat na žegnanju v domači vasi.Tedanja oblast mu je to preprečevala.
Žegnanja na podružničnih cerkvah so res nekaj posebnega. Tudi danes niso zamrla. Pri maši odmeva ljudsko petje. Vrednost mu dvigajo župnijski pevci, ki se v mnogih primerih redno udeležujejo žegnanj. V mnogih krajih spremljajo žegnanje tudi pogostitve.
Slovenci se ne moremo ponašati s katedralami. Cerkvice na gričih so naše katedrale. V zadnjem času pa se je pokazalo še veliko več. Gričevnata Dolenjska, posejana s cerkvicami je postala dežela svetnikov. Poleg blaženega Lojzeta Grozdeta (župnija Tržišče) nam je dala dve blaženi med Drinskimi mučenkami, s. Krizino Bojanc (župnija Šmarjeta) in Antonijo Fabjan (župnija Žužemberk) ter dva svetniška kandidata, škofa Friderika Barago (župnija Trebnje) in škofa Janeza Gnidovca (župnija Dobrnič.)
Medvojni mučenenc Lojze Grozde je bil za blaženega proglašen na lanskem evharističnem kongresu v Celju, sedaj pa njegovi zemeljski ostanki počivajo pod stranskim oltarjem v Marijinem svetišču na Zaplazu.
Lojze Grozde (1923 – 1942) se je rodil v vasi Gorenje Vodale na drugi strani vinorodnega pobočja Bojnik nad dolino s potokom Laknica, kot nezakonski otrok, leta 1923. Polnoletnost je zaživel v težkih časih druge svetovne vojne. Kot odličen dijak ljubljanskega Marijanišča je bil tudi član Katoliške akcije. Med svojimi sovrstniki se je odlikoval kot marljiv dijak, predvsem pa je bil daleč naokoli poznan zaradi svojega doslednega in vzornega krščanskega življenja. Kot dejaven laik je s svojim zglednim življenjem, prežetim s Kristusovim duhom, pobožnostjo do Božje Matere Marije, vsakodnevno dokazoval kako je mogoče tudi kot laik živeti ideal svetosti.
Za Božič leta 1942 so ga, na poti iz Ljubljane domov, na Mirni, zajeli partizani in ga pod krivo obtožbo (tudi javno) mučili in umorili iz prezira do vere. Tako je komaj dvajsetleten daroval svoje življenje za vero. Njegovo mučeno truplo, ki so ga kasneje našli v gozdu, so pokopali na pokopališču v Šentrupertu. Lani je Cerkev priznala njegovo mučeništvo. Zaplaz je, tudi zaradi Grozdeta, postal pravo romarsko središče.
Tudi mučenki, s. Krizina Bojanc (1885 – 1945) in Antonija Fabjan (1907 – 19419) sta bili žrtvi druge svetovne vojne. Na mejnem področju med tedanjo Srbijo in Hrvaško, v Goraždu pri Sarajevu, sta živeli skupaj s štirimi so sestrami in slovenskim izgnancem iz Štajerske, pisateljem, duhovnikom Ksaverjem Meškom. Mrzlega decembrskega večera so jih napadli četniki, požgali samostansko poslopje in vse skupaj odvlekli proti 60 km oddaljenemu Goraždu na reki Drini, kjer naj bi sestre stregle bolnikom. Meška je eden od oficirjev prepoznal kot slovenskega pisatelja in dosegel, da so ga izpustili. Najstarejšo sestro, ki ni bila sposobna za težko pot, pa so pustili v nekem zavetišču in nato je za njo izginila vsaka sled.
V Goraždu so 14. decembra k sestram v sobo prihrumeli pijani četniški častniki in se hoteli nad njimi izživljati. Sestre so v obrambo svoje časti poskakale skozi okno, čeprav v drugem nadstropju vojašnice. Ranjene so obležale na tleh. Četniki so prihrumeli za njimi in jih z bajoneti usmrtili. Naslednji dan jih je proti Beogradu odnesla mrzla reka Drina. Njihova razglasitev za blažene bo v Sarajevu 24. septembra.
Škof Irenej Friderik Baraga (1797 Mala vas, župnija Dobrnič – 1868 Marquette, ZDA) je bil v Cincinnatiju (Ohio) kot misijonar posvečen v škofa. Njegovo prvo škofovsko mesto je bilo Sault St. Marie, vendar je sedež škofije prenesel v Marquette, kjer je tudi pokopan. Napisal je več nabožnih knjig. Med prvimi je bil njegov molitvenik Dušna paša. Posebno pozornost pa je vzbudil s knjigo (v nemščini) Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev. Pomembni pa sta tudi njegova slovnica in slovar očipvejskega jezika, v katerem je misjonaril. V tem jeziku je Baraga napisal tudi nekaj nabožnih knjig. Da bi jim omogočil boljše življenje, je svoje Indijance poučil tudi o osnovah uspešnejšega sadjarstva.
Še bolj kot z besedo, je Baraga oznanjal evangelij z življenjem. Poleti je vsak dan vstajal ob treh, pozimi pa ob štirih. Najprej je nekaj ur posvetil molitvi, pa naj si bo v skromnem župnišču, ali na poti, ali v zasilnem prenočišču. Škofijska komisija Marquetta je nedavno poslala v Rim poročilo o čudežnem ozdravljenju na Baragovo priprošnjo. Tako smemo upati, da razglasitev Barage za blaženega ni več daleč.
Škof Janez Gnidovec (1873 – 1939) je bil rojen v vasi Veliko Lipje – nedaleč od Malega Lipja, kjer je bila približno 30 let za njim rojena s. Antonija Fabjan. Bil je dolgoletni škof v Skopju, poznan po svoji pobožnosti, ponižnosti, skromnosti, dobroti in neizmerni delavnosti. »Živi svetnik«, kot ga je imenovala njegova »učenka« mati Terezija, je že kot kmečki otrok kazal veliko nadarjenost. Pozneje se je odlikoval predvsem po globoki vernosti in trdni volji, ki ga je vodila k zastavljenim ciljem. Po letu 1905 je več kot 10 let vodil na novo ustanovljeni Zavod sv. Stanislava (»Jegličeva« škofijska gimnazija). Kasneje je začutil klic misijonov, zato je stopil v misijonsko družbo lazaristov.
Kot škof je z geslom »Vsem postati vse« prevzel vodstvo skopske škofije, ki je bila najrevnejša v Jugoslaviji in že več let brez škofa. Revščino je prevzel tudi nase. Zaradi pomanjkanja duhovnikov se je razdajal do skrajnosti. Pomoč je iskal predvsem v domovini. Znan je dogodek, ko je zato, da bi bil bolj uspešen kleče prosil ljubljanskega škofa Rožmana, naj mu po novi maši pošlje v pomoč obetavnega bogoslovca Turka, ki je pozneje postal Beograjski nadškof. Pod njegovim osebnim vplivom je v njegovi škofiji zrasla svetovno znana dobrotnica revežev, blažena mati Terezija.
Foto: Dolenjski list
